15. 06. 15

Španija 2015 - 26. in 27. 5. 2015

26. 5. 2015
Dolgo smo se pogovarjali o uri odhoda, ker nam nekaterim tretja ura zjutraj ni bila najbolj pri srcu. Končno je obveljalo: zbiranje od desetih do polnoči, odhod, ko bo šofer lahko. Krasno! Kmalu po deseti smo že skoraj vsi pri Vebrovih v Orešju pri Sevnici in pridno polnimo avtobus. Skoraj sami veterani vandranja in nekaj obetavnih začetnikov. Še kozarec vina in klepet z ljubo nam Faniko, nekaj čez polnoč pa zabrni motor.

V Italijo gremo in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej! 
Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh. 
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine:  v Italijo in drugam, Vinko bo povedal kam.
(napev: Gremo v Kamnik)

Potem pa še v Francijo, Španijo, nazaj v Francijo, v Švico, spet Italijo in domov. Na nebu še ni sonca, je pa luna in kmalu večina sanja o poti na pogradih. Potujemo namreč po vandrovsko: v vozilu je ostalo dvajset sedežev, ostali prostor pa zavzemajo ležišča, ki nam pridejo prav ponoči, včasih pa tudi podnevi.

Pojdi z menoj v daljave, pojdi z menoj na morje. 
Pojdi z menoj na gore, vandrovc moj, da naužijem se sreče s teboj.
 Je avtobus soba za spanje, klepet; spalnica, dnevna in spodaj še klet.
 Maš sedež, ležišče, sosede za špas, Vebrov šofer pa vedno varno vozi nas. 

27. 5. 2015
Malo pred tretjo uro zjutraj smo na slovensko-italijanski meji, na Vrtojbi. Lani smo ženske vdirale na stranišče, ker je bil vhod zaslonjen z omeli in vedri, letos so nam pripravili drugačno presenečenje: plačilo 50 centov. In smo športni: eni tečejo nazaj v avtobus po denar, drugi plezamo pod in preko zapore. Okrog petih postanek, ko se kar pritajimo na ležiščih. 


Ampak sonce se počasi že kaže, mimo nas brzi Italija. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Kot prva dežurna pripravim teranov liker za dezinfekcijo in španske klementine za privajanje na nova okolja. Sicer pa na ta prvi dan vandranja prihajajo na plan zelo raznolike dobrote v trdem in tekočem stanju: od belokranjske pogače do raznovrstnega peciva, travarice, viskija, žganja, domačih jegrov, vina s primorskih, belokranjskih, dolenjskih in štajerskih gričev ... Nevenka pa ima za nas nekaj čisto posebnega: školjke s sladko popotnico. Gremo pač tudi na romanje, delno po Jakobovi poti, katere simbol je školjka.
Za nami ostaja Milano, z razstavo EXPO, na kateri se Slovenija predstavlja v lesenem paviljonu. Ko pa se pred nami začnejo pojavljati riževa polja v okviru zasneženih gora, je v bližini Novare čas za daljši - 45 minutni postanek. Osvežitev na stranišču, dobrodošla jutranja kavica in zajtrk iz bogatih lastnih zalog. S "cimro" Sonjo, s katero deliva ležišče, hočeva napraviti lep posnetek gora nad polji. Z dvigalom se odpeljeva v restavracijo na vrhu, s katere pa je razgled samo na cestišča pod njo. Na stopnišču odkrijeva odprta vrata na teraso, ki pa ni predvidena za obiskovalce. 


Še preden naju dva delavca prepodita, uspeva posneti nekaj slik.
V bistvu naj bi celodnevni postanek imeli pri Lago Maggiore, ker pa zelo hitro napredujemo in smo ob pol dvanajstih že mimo Torina, se potrudimo še naprej. 


Že smo v kraju Cesana blizu meje s Francijo. Vse bliže smo s snegom pokritim hribom, bližji so še zeleni, porasli z macesni, jerebikami, jeseni, smrekami, bori. Ti zadnji so čisto rjavi od storžev. V kraju Claviere prihajamo na območje Via Lattea (Mlečna pot), kjer so se odvijale zimske olimpijske igre leta 2006. Od prizorišč smo si gotovo zapomnili vsaj Sestriere. Naša cesta pa se vzpenja, prečkamo mejo, zapeljemo se skozi predor in se ustavimo v francoskem smučarskem središču Montgenèvre. Najprej se naš pogled ustavi ob negovanem igrišču za golf ob jezeru (9 lukenj je v Italiji, devet pa v Franciji), 


potem pa ob simpatičnem naselju hotelov med visokimi hribi, ki pa je izven sezone speča lepotica. Kraj z nadmorsko višino 1860 metrov ima samo okrog 500 rednih prebivalcev in velja za eno najstarejših smučarskih središč v Franciji, saj na 2577 metrov višine vodi žičnica iz leta 1907. Sicer pa sta na voljo dve gondolski žičnici, 12 sedežnic in 23 vlečnic. Imajo tudi drsališče, poleti pa neskončne možnosti za pohodništvo, gorsko kolesarjenje ... Nam se kaže v bleščečem soncu, ozračje pa je zaradi višine prijetno hladno, kot naročeno za hojo. 







Razpršimo se v različne smeri, ki pa jim je skupno neizmerno bogastvo cvetja: mačehe, anemone, pogačice, spomladanski svišči, Clusijevi svišči, jetrniki, žanjevci, kalužnice ... Popoldne nam krasijo razgledi na gore in doline, sproščeni sprehodi po urejenih poteh in uživanje v druženju. 




Naša skupina doseže višino 2160 metrov, tam pomalica, potem pa se po smučišču spusti v dolino. Ob tem nas spremljajo žvižgi svizcev, ki zaradi nas zganjajo preplah. 


Pri avtobusu se vsem prileže "kočerja" - pozno kosilo ali zgodnja večerja z okusno enolončnico (zelenjava, meso, cmočki) in pecivom. 



Pred odhodom je še čas za sprehod po naselju: mimo cerkve, zaprtih hotelov, lokalov, trgovin do nenavadnega spomenika "L'ENVOL" (polet), katerega otvoritev je bila 27. februarja letos. Kipar Christian Burger, rojen leta 1969, v francoskem departmaju Hautes-Alpes (Visoke Alpe) na meji z Italijo ustvarja monumentalne stvaritve. Dve leti je oblikoval z mrežo iz nerjavečega jekla skakalca - švicarskega prvaka Kellerja, ki je 11. februarja 1907 na prvem mednarodnem smučarskem tekmovanju v bližini tega kraja skočil 23 metrov daleč. Podpirajo ga trije gledalci, vse skupaj je visoko dvanajst metrov, skulpturo pa so postavili s pomočjo žerjava.

Fotografija s strani: https://www.facebook.com/burger.sculpteur .

Čas je, da zapustimo to zanimivo letovišče na prelazu in začnemo se spuščati po slikoviti, ovinkasti cesti proti kraju Briançon. Cesta je zelo izpostavljena, z lepim razgledom na dolino, ima pogosto 8 procentov spusta in nekaj ovinkov za skoraj 180 stopinj. Posebno zanimivo je srečevanje s tovornjaki s priklopniki, ampak naš Emanuel vse to zmore.
Mesto Briançon doživljamo že v mraku: starodavno mesto med visokimi hribi. Zaradi strateškega položaja obzidano, s tremi trdnjavami in še dodatnimi po okoliških vzpetinah, staro cerkvijo, slikovitimi vasicami v okolici. Nas pa po čudovitem dnevu vabijo postelje, okrog desetih že skoraj vsi spimo.

Video:









Ni komentarjev: