Zdaj je pa že kar tradicija, da se nas za pohod študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje na parkirišču pri rondoju v Šmarju zbere 13. Tako se s tremi avtomobili odpeljemo mimo Hidroelektrarne Boštanj, ki proizvaja en odstotek trenutne letne proizvodnje električne energije v Sloveniji (109 GWh). Podobno je tudi z drugimi elektrarnami na spodnji Savi, Nuklearna elektrarna v Krškem pa kar 40 procentov. Ko primerjemo ureditev okolice elektrarn, ugotavljamo, da je v Krškem in Brežicah to lepše urejeno z informativnimi tablami o življenju s Savo in elektrarni, na Blanci, v Boštanju in na Vrhovem pa ni ne duha, ne sluha o čem podobnem. Poskušali bomo izvedeti, zakaj.
Parkiramo pri odcepu ceste za Dobravo in Ledino
in se po krajšem pogovoru o elektrarnah na Savi odpravimo peš proti Dobravi. Preseneti nas zelo veliko vijolic: modrih, belih in malo pomešanih barv. Hoja navkreber nas kar ogreje, zato ni čudno, da se pogosto ustavimo za občudovanje kakšnega nenavadnega drevesa,
debelega bršljana ali preprosto za klepet. Razpravljamo o tem, da bršljan v bistvu ni zajedalka, lahko pa s pretirano rastjo zaduši drevo, ki si ga izbere za oporo. Popolnoma ga ne bi smeli iztrebiti, ker je pomemben za hrano živalim pozimi in tudi v gozdu lepo izgleda. Čebelarji imajo o njem različno mnenje: res zadnji medi, med iz njega pa hitro kristalizira in ga je treba razredčiti, da je lahko hrana čebelam.
Ves čas smo praktično na področju naselja Ledina, ki je razloženo na kar pet kvadratnih kilometrov površine in ima pa okrog 230 prebivalcev. S približno istim številom prebivalcev je naselje Orehovo pol manjše. Nam pa se začnejo odpirati pogledi proti grebenu pod Černičevim vrhom, preko Kompoljskega polja do Vrhovega in Kuma,
vidimo pa tudi greben, ki je naš bližnji cilj. Žal je ozračje zamegljeno, ampak prepoznavamo Mrtovec in še kaj, najbolj pa je zanimiva Sava z res lepo barvo. Pokomentiramo obrezan vinograd, v katerem trte točijo solze,
občudujemo, kako je narava okrasila poslopje,
všeč nam je s slamo pokrita hiša,
ne pozabimo pa se tudi pogledati v cestno ogledalo in se nastaviti za sliko senc.
Pri gostoljubnih Gačnikovih se dezinficiramo s kačjo slino,
potem pa nadaljujemo pot proti Zletečam, kar je v bistvu tudi del Ledine.
Med potjo se ustavljamo,
komentiramo razgled, se nastavljamo soncu. Pri kapelici zavijemo na poljsko pot levo,
ob kateri najdemo drevo z res veliko bele omele, vodnjak
in lepo trato pod drevesom, kjer se družijo mali zvončki z kronicami. Pot nas zdaj vodi navzdol v gozd, kjer pa zaidemo malo preveč desno in moramo po brezpotju, ki na takem pohodu ne sme manjkati, popraviti svojo smer. Ko smo spet na pravi poti, se podpremo s pijačo in prigrizki,
potem pa nadaljujemo pot proti Orehovemu. V glavnem je lepo vzdrževana, bregovi nad njo so pokriti z dvema vrstama mahu, veliko je tudi manjših vodnih izvirov.
Med drevjem se nam občasno pokažeta tudi Lovrenc in Razbor.
V strahu, da ne bi bili prehitro na asfaltirani cesti, skupino zapeljem preveč v levo in moramo tako iskati pot med podrtimi drevesi, malo zaiti in se vrniti, potem pa je spet vse v redu. Ves čas vidimo pod sabo Savo, po položaju naselja Kompolje ocenjujemo, kje približno smo, zvoki z železnice pa nam tudi povedo, da nismo daleč od doline, le direktno navzdol ne gre zaradi res hudih strmin. Namesto čisto na zahodni strani Orehovega prikorakamo v njegovo središče in nam ni treba na nasip ob Savi, da bi se rešili obilice asfaltiranih površin.
Občudujemo lepo urejeno okolico hiš, pozna se, da tu živi vrtnarska mojstrica Mastnakova, ki daje pobude za okrasitev kraja (za novoletne praznike, recimo).
Pri kapelici je res že prava pomlad v obliki cvetočih tulipanov.
Na terenu smo bili okrog tri ure in pol, premagali pa smo tudi približno 400 metrov višinske razlike - in to v obe smeri.
Zapeljemo se do kavarne Club Caffe, kjer ob toplih napitkih nadaljujemo pogovor o naši poti in načrtujemo za naslednjo sredo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar