V sobi je na steni narisan projektor, nama z Marijo pa se je ponoči predvsem vrtel film prevažanja kontejnerjev z vlaki, ki so neznansko cvilili. Marija pravi v svojem haikuju:
Ponoči ropot.
Železnica sploh ne spi.
Kako naj pa jaz?
Jutro je sveže, ampak vseeno se je prijetno razgibati s 1000 gibi.
Po zajtrku se odpeljemo do trajekta, ki vsakih 20 minut pelje iz mesta Klaipėda na polotok Kurska kosa (Kuršių nerija). Po legendi naj bi ta polotok, ki se v ruskem delu drži kopnega, naredila velikanka Neringa, ki se je igrala na morski obali. To je 98 kilometrov dolga peščena sipina med laguno (1660 kvadratnih kilometrov) in Baltikom, severnih 52 kilometrov pripada Litvi, ostalo ruski eksklavi Kaliningrad. V obeh deželah je to narodni park. Največja višina je do 66 metrov nad morjem, nikjer širša od štirih kilometrov, v Litvi celo samo dva kilometra. Ledenik je pred 5000 ali 6000 leti napravil podlago, na katero so vetrovi in morski tokovi nanesli pesek. V prihodnosti bi se lahko zgodilo, da bi usedline napolnile plitvo laguno, ki je povprečno globoka štiri metre, in bi nastalo novo kopno. Sicer pa so to najvišje premikajoče se sipine v Evropi s povprečno višino 35 metrov, nekatere pa so visoke tudi 60 metrov. Pogosto jih obiskujejo ptice, ko počivajo na selitvi: deset do dvajset milijonov jih je na sezono, nekatere tu tudi gnezdijo. Gozdovi na peščenem pasu so bili včasih mešani, po sekanju v 16. in 17. stoletju je bilo sredi 18. stoletja potrebno pogozdovanje. Tu živijo losi, jeleni in divji prašiči. Manjša naselja povezuje cesta, vse več je zahtev, da bi porušili hiše, ki ne spadajo sem. Zgradili pa so jih lastniki, ki so dobili dovoljenje za gradnjo od podkupljivih uradnikov. Področje imajo radi Litovci, Rusi in Nemci. Glavno naselje je Nida tri kilometre severno od ruske meje in 48 kilometrov od naselja Klaipėda, kot ostala naselja je začela kot ribiška vasica na lagunski obali. Tu je voda zdaj zelo onesnažena, tudi na zahodnih peščenih plažah je kvaliteta vode vprašljiva, morje pa je lahko zelo divje. Na jugu so najbolj impresivne sipine, manj kot dva kilometra skozi gozd pa je lepa plaža na Baltiku (poseben del za nudiste). Iz ribiške vasice je nastalo letovišče s petimi hoteli leta 1930, takrat je pisatelj Thoman Mann (1875 – 1955, nobelovec: Čarobna gora, Smrt v Benetkah, Buddenbrookovi) tu zgradil počitniško hišico. Elitni status je imelo letovišče tudi v sovjetskih časih. Razteza se ob cesti v dolžini dva kilometra.
Avtobus zapelje na majhen trajekt, vožnja traja pet minut in sploh nimaš občutka, da si na trajektu. Zapeljemo se do sipine Parnidis
in se povzpnemo nanjo.
Odpre se nam lep razgled na Baltik in laguno,
zanimiv pa je tudi kip "Proti vetru": avtor je Klaudijus Pūdymas, postavili pa so ga leta 2018. Nastal je po fotografiji, na kateri je Jean-Paul Sartre, filozof in pisec, ko je bil tu na obisku. Pri tem je izjavil, da se počuti kot, da bi stal pred vrati nebes in, da so oblaki prvič pod njegovimi nogami.
Na vrhu sipine je zanimiva sončna ura, obkrožena z znaki stare germanske pisave - runami, ki so jo postavili leta 1995. V bistvu je to svojski koledar, v sredini katerega stoji 13,8 metrov visok obelisk, delno ga je poškodoval vihar leta 1999.
Foto: Vinko Šeško.
Napravimo skupinski posnetek, se prehodimo po sipinah, potem pa odpeljemo v naselje Nida z okrog 2400 prebivalci. Prvotno je ležala pet kilometrov južneje, okrog leta 1730 pa so jo zaradi sipin preselili na sedanje mesto. V 17. in 18. stoletju so tako morali premakniti vsaj 12 vasi. Zanima nas muzej jantarja, fosilne okamenele smole starodavnih borovcev, stare do 300 milijonov let. Obdelanega uporabijo za najrazličnejši nakit, rožne vence ... Je lahko različnih barv: rumenkasto rjav, črn, bel; lahko je čist ali moten zaradi mehurčkov zraka; posebno pa so cenjeni kosi z ostanki živalic ali rastlin. V preteklosti so ga uporabljali celo za zdravljenje. Včasih so imeli monopol nad jantarjem združenje trgovskih mest hansa in tevtonski vitezi, danes ga veliko nakopljejo v Kaliningradu. Podjetje Becker je v 19. stoletju v Jantarjevem zalivu nakopala po 86 ton jantarja letno. Za največji kos jantarja velja primerek teže 10,8 kilogramov, ki ga hranijo v muzeju v Kopenhagnu. Ena od jantarjevih poti je vodila tudi preko Slovenije v Oglej, kjer so ga obdelovali. Legenda pravi, da je baltiška princesa Jurate živela na morskem dnu. Zaljubila se je v minljivega človeka, bog groma se je razjezil in s strelami razbil njeno palačo iz jantarja na deset tisoč koščkov. Zato so ga polne obale Baltika.
Z zanimanjem prisluhnemo razlagi vodičke v muzeju, ki nam da pokusiti tudi pijačo, v kateri se je namakal jantar,
potem pa se sprehodimo po lepo urejenem naselju, mimo živahno pobarvanih hiš in ob morju.
Seveda si privoščimo kavo na terasi prijetnega lokala (dva evra), dodatno pa posladkamo še z borovnicami (pet evrov za kar veliko košarico).
Pritegne nas še naravni rezervat Nagliai, kjer plačamo dva evra vstopnine po osebi, se sprehodimo po lesenih poteh, potem pa tudi po sipinah, ki pokrivajo nekdanje vasi izpred stoletij.
S trajektom se vrnemo v Klaipėdo in nadaljujemo pot proti jugovzhodu. Dodamo še eno kitico naši pesmi, sestavljamo haikuje, spomnimo se pa tudi, da je na ta dan Marijin praznik in zapojemo Lepa si, lepa si, roža Marija. V naši skupini so kar tri Marije in njim v čast spesnimo pa isti melodiji še takole:
Lepe so, lepe so, naše Marije: vse jih krasijo odlične vrline.
Vsaka od treh je unikat, zato jih je treba po svet' peljat.
Lepe so, lepe so, naše Marije: vse jih krasijo odlične vrline.
Vandrovci lepo pojemo, naše Marije hvalimo.
Lepe so, lepe so, naše Marije: vse jih krasijo odlične vrline.
Zmeraj naj z nami vandrajo, družbo naj našo poživljajo!
Za pol ure se ustavimo in delamo gnečo pred straniščem, izgubljeno tekočino pa lahko nadoknadimo tudi s kapučinom za 1,70 evra.
Foto: Nevenka Vahtar.
Tem za klepet pa tako nikoli ne zmanjka.
Ob cesti se vrstijo strnišča požetega ječmena, nekaj je njiv ajde, vidimo pa zelo malo reklamnih tabel. Pri vicih se izmenjujeta Breda in Vidka, po avtobusu pa se odvijajo še druge "prostočasne dejavnosti".
V mestu Trakai (Trakų) z malo več kot pet tisoč prebivalci se pozna, da je praznik: vsa parkirišča so polna, veliko je obiskovalcev, ulice so okrašene s šopki,
sledijo si nastopi pevskih skupin. Od leta 1991 je to narodni park z veliko gozda in kar 72 jezeri. Sicer je na tem področju okrog 200 jezer, pet okrog samega mesta Trakai.
V 13. stoletju je veliki vojvoda Gediminas zgradil grad, ki je kasneje postal dominikanski samostan, danes pa je muzej. V srednjem veku je bila to prestolnica Litve, leta 1323 postane glavno mesto Vilna.
Zaradi obrambe so v 14. in 15. stoletju zgradili na otoku jezera Galvė, ki ima kar 21 otokov in je med vsemi jezeri najglobje (skoraj 50 metrov), vodni grad, nekaj edinstvenega v Evropi.
Obrambno obzidje obkroža palačo in sprednji grad, v obnovljenih prostorih je mogoče obiskati muzej, nekaj zidov je še poškodovanih. Na dvorišču prirejajo predstave in koncerte.
Sprehodimo se preko mosta, okrog gradu,
opazujemo plovila na jezeru in tudi nekaj kopalcev (24 stopinj ima zrak), zanimive pa so tudi stojnice z domačimi pridelki in izdelki.
Med specialitetami najdemo tudi značilni drevesasti kolač za svatbe (šakotis). Značilna za to mesto je tudi skupnost turških priseljencev, ki so jih iz Zakavkazja sem pripeljali okrog leta 1400 za stražarje in gardo.
Še 28 kilometrov do glavnega mesta Vilne, kjer nas namestijo v hotel Corner (sobe z velikimi zgodovinskimi fotografijami)
in pogostijo s samopostrežno večerjo. Prostor s šankom zgodaj zapirajo, pred recepcijo je malo prostora, zato se s kartanjem preselimo na nizke mehke sedeže vmesnega prostora pod stopniščem. Se je pač treba znajti.
Sipine na Kosi očarajo nas, jantar je zlati res pravi okras. Ti hojladrija ...
Grad na otoku se v soncu blešči, narodna pesem spomin obudi. Ti hojladrija ...
Naše Marije so pesmi navdih, vzdušje pa tako, da vzame ti dih. Ti hojladrija ...
Vidkini spomini:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar