Skok v Koper - 14. 9. 2021

15. 9. je datum, ko ne bo več mogoče skoraj nikamor brez kakšnega PCT pogoja, tudi na javni prevoz ne. Torej izkoristimo današnji dan za izlet z vlakom. 

Na vlak iz Sevnice ob 7.39 se nas vkrca osem z željo, da ne bi imeli preveč zamude, ker v Zidanem Mostu presedamo na IC vlak za Koper. Pravočasni smo, modri vlak znamke Stadler pa je precej poln in iščemo posamezne prazne sedeže. Ta vlak po novem vozi iz Hodoša in Murske Sobote in danes je zgleda veliko enodnevnih potnikov kot smo mi, nekateri pa so s prtljago namenjeni na letovanje. 

Vozimo se po drugem najstarejšem odseku železniške proge pri nas iz leta 1849 do Ljubljane (do Celja že 1846), potem do Postojne po odseku iz leta 1856, do Kopra pa nas popelje najmlajša proga, zgrajena leta 1967, na katere otvoritev se je pripeljal predsednik Tito z Modrim vlakom. Prvi vlak pa je v Koper pripeljal 40 vagonov sladkorja iz Češkoslovaške, potniški so začeli voziti v letih 1971, 1972. Kdaj bo pa zgrajen drugi tir, to pa je veliko vprašanje.

Hitro smo v Ljubljani, le nekaj minut zamude imamo, tam pa vlak kar stoji. Naenkrat ljudje začnejo odhajati z njega in od ust do ust pride informacija, da se moramo preseliti na drugi vlak, ker se je ta pokvaril. No, lepa reč! Nove kompozicije se kvarijo že kar na začetku. 

Foto: Marta Brežan.

Počasi le krenemo in z zanimanjem iščemo preostali steber Borovniškega viadukta iz leta 1856, ki je bil takrat največji zidani v Evropi z dvema etažama po 22 in 25 obokov. Med drugo svetovno vojno je bil že v slabem stanju, leta 1947 so naredili za železnico obvoz daleč po dolini, na viadukt pa spominja samo še en steber sredi mesta.

Pravo doživetje je tudi spust s Črnega kala v dolino, 

ko vidiš globoko spodaj Hrastovlje in druga naselja, potem pa se pelješ mimo njih.

Foto: Marta Brežan.

V Koper prispemo z več kot enourno zamudo. Pregledujemo možnosti za povratek z avtobusi, ki so navadno zelo polni, kasnejšim vlakom, potem pa ostanemo pri prvotnemu načrtu za odhod z vlakom ob 15.30.

Koper (italijansko Capodistria), je z okoli 26.000 prebivalci peto do šesto največje mesto v Sloveniji (skupaj z Velenjem), eno najpomembnejših regionalnih središč v državi, drugo največje v Istri (na istrskem polotoku, za hrvaškim Puljem) oziroma največje v Slovenski Istri. Je središče istoimenske mestne občine, Obalno-kraške statistične regije in obalne mestne aglomeracije (Slovenska obala), ima pa tudi edino slovensko tovorno pristanišče. Koper je sedež rimskokatoliške Škofije Koper, ene od treh slovenskih javnih univerz, Univerze na Primorskem, Znanstvenoraziskovalnega središča (ZRS), dvojezične radijske in televizijske postaje, Pokrajinskega muzeja, pokrajinskega in škofijskega arhiva, knjižnice Srečka Vilharja, Pristaniške kapitanije oziroma Pomorske uprave RS in mednarodnega pomorskega mejnega prehoda, upravne enote, pa tudi enega od štirih višjih sodišč v Sloveniji. V Kopru je tudi Športni park Bonifika in prometno vozlišče, najpomembnejše je izvennivojski priključek Slavček ter potniška (avtobusna in železniška) postaja. Mesto je na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina. Njegova zgodovina sega v tretje do prvo stoletje pred našim štetjem (grška naselbina), dolga leta je povezan z Benečani, potem pod vladavino Avstrije, Italijo, leta 1947 postane sedež cone B Svobodnega tržaškega  ozemlja, po letu 1954 pa pomembno središče slovenske obale.

Veliko časa res nimamo, zato kar pot pod noge proti staremu delu mesta. 

Najprej pokukamo v Stolnico Marijinega vnebovzetja, katere začetki segajo v 12. stoletje, večkrat pa je bila prenovljena, tudi sedaj prenavljajo orgle. Ob njej je 54 metrov visoki zvonik iz 12. stoletja, ki so ga cerkvi pripojili v 15. stoletju. Z njega je lep razgled, vendar tokrat za vzpon ni bilo časa.

V bližini stoji mogočna Pretorska palača, ki izvira iz 13. stoletja, s sedanjo podobo iz 15. stoletja in napisnimi kamni, kipi in grbi. Slikovita palača je bila včasih sedež mestnih vladarjev, danes pa je protokolarni objekt in mestna hiša. Še dve zanimivi stavbi iz 15. in 16. stoletja stojita zraven: Armerija (nekdanje skladišče orožja) in Foresterija za sprejem in bivanje gostov. 

Foto: Marta Brežan.

Na drugi strani pa se pogled ustavi na čudoviti Loži iz 15. stoletja (preurejena v 17. stoletju). Krasijo jo lepi beneški gotsko zašiljeni loki. Namenjena je bila meščanskim razpravam, ki so jih nato upoštevali v mestnem svetu. Stavbo krasi tudi kipec Marije z otrokom, ki so ga postavili v spomin na uničujočo kugo leta 1554/1555. V sredini 19. stoletja je v pritličju stavbe zaživela kavarna, ki velja za eno najstarejših v Sloveniji.

V bistvu je vsaka hiša v starem delu mesta palača ali kako drugače zgodovinsko pomembna. Nas pa pot vodi na Bastion Belveder - utrjeno ploščad, ki je v preteklosti imela obrambno funkcijo. Svojčas je bilo to skladišče orožja, kasneje pa je postalo mestno razgledišče. Bastion iz leta 1554 (katerega videz se je v 19. stoletju nekoliko spremenil, leta 2010 pa je bil obnovljen) je edini ohranjeni utrdbeni objekt koprskega zunanjega obzidja. Ob utrdbi je danes panoramsko dvigalo, ki povezuje potniški terminal s starim mestnim jedrom. 

S ploščadi se nam odpre razgled na pristanišče.

Na drugi strani pa iznad starih hiš štrli Tomosov blok - povojni stanovanjski blok, delo arhitekta Eda Mihevca. Gre za 10-nadstropno stolpnico, zgrajeno leta 1957, kjer je bilo prvotno 90 majhnih garsonjer. Te so bile namenjene delavcem tovarne Tomos, ki so prihajali iz nekdanjih jugoslovanskih republik (v bistvu je bil to samski dom). Stolpnico so mnogi kritizirali, predvsem zaradi njenega porušenja silhuete mestnega jedra. Leta 2018 so jo prenovili, danes so v njej stanovanja.

Spustimo se na obalo in zadišijo nam sladke stvari in kava, ob tem uživamo na sicer prazni senčni terasi. Nobene gneče ni, ljudi ravno prav, da lahko v miru uživamo. Preko zaliva in nad Semedelsko promenado z na novo urejeno plažo opazimo Gravisijev grad z obzidjem. Grad je bil zgrajen leta 1885 v neogotskem slogu. Postaviti ga je dal koprski zdravnik in plemič Pio Gravisi – Barbabianca. Kasneje so se lastniki menjali, nekaj časa je bil celo v lasti Mestne občine Koper, sedaj pa je ponovno v zasebni lasti. V stavbi je bila v dvajsetih letih 20. stoletja italijanska osnovna šola, po drugi svetovni vojni pa so bila tam celo socialna stanovanja. Po ponovnem prehodu v zasebno last je novi lastnik stavbo obnovil (nekateri deli so bili porušeni in obnovljeni v prvotni podobi, ohranjena so vhodna vrata, del zunanjega obzidja in freske), dodana je bila kapelica.

Nadaljujemo sprehod mimo Taverne - nekdanjega skladišča soli, kjer se danes odvijajo najrazličnejši glasbeni, kulturni, kulinarični in drugi dogodki. Skladišče soli je bilo postavljeno v 17. stoletju ob obzidju in starem koprskem mandraču. Po prvotnem sporu z Beneško republiko (prvič leta 1145), kjer je bil Koper poražen in prisiljen v tako imenovano »prisego zvestobe« beneškemu dožu, ob kasnejših spopadih Koper ni sodeloval (ostal je lojalen Benečanom) in tako je leta 1182 v zahvalo dobil za dobo 29 let pravico do monopolnega pristanišča soli, z izključno pravico na odseku med Gradežem in Puljem za uvoz soli na celino. S tem je Koper uveljavil svoj ekonomski primat med istrskimi mesti.

Še ob robu Mestnega parka s pršečim vodometom nas vodi pot, pa mimo tržnice 

in skozi ozko Čevljarsko ulico z mnogimi starimi zgradbami in trgovinicami v pritličju nazaj na Titov trg. Potem pa po poti prihoda spet na Železniško postajo Koper, kjer nas že čaka naš "modri lepotec".

Vlak odpelje točno ob 15.20. Utaborimo se v delu vlaka, ki je označen kot prvi razred, ker smo od potniških vlakov navajeni, da to nič ne pomeni. Pozabimo pa, da je to IC vlak in je za ta razred potrebno doplačati. Sprevodnik nas do Ljubljane ne obremenjuje z doplačilom, potem pa se preselimo v drugi del vlaka, kjer je dovolj prostora. V Zidanem Mostu le nekaj minut počakamo na potniški vlak proti Dobovi in še pred pol osmo zvečer smo v Sevnici. To je bil res samo en skok v Koper!

Več posnetkov

Video: