Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Celje

31. 5. 22

Celje - 25. 5. 2022

Na Železniški postaji Sevnica nas je pet od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica za vlak ob 7.42 v smeri proti Zidanem Mostu. V lep sončen dan si mrmramo: " Lepo je v naši domovini biti mlad - po srcu ..." .Nismo še pozabili praznika dneva mladosti. V Zidanem Mostu prestopimo na vlak za Celje in že med vožnjo se začne naše spremljanje Mire v novo desetletje: postreže nam z okusnimi čokoladnimi bonboni.

V Celju (tretje največje mesto v Sloveniji z okrog 40 tisoč prebivalci) se napotimo preko parkirišča, mimo vodometa in že vidimo naš cilj: Stari grad Celje, največji slovenski srednjeveški grad. Njegovi temelji so stali že v drugi polovici 12. stoletja, v pisnih virih je pa prvič omenjen leta 1323, takrat je bil to samo romanski palacij z obzidjem. Leta 1341 se je z Gradu Žovnek sem preselil Friderik I z ženo in štirimi otroki in postal grof Celjski. Spremenil je grad in ga razširil v stanovanjsko rezidenco. Okoli leta 1400 so zgradili štirinadstropni obrambni stolp in obrambno obzidje. To je Friderikov stolp, ki se imenuje po Frideriku II, sem ga je oče zaprl po njegovi samovoljni zvezi z Veroniko Deseniško, njo pa je dal ubiti. Dinastija se konča z Ulrikom II, ki ni imel moškega potomca. Za osvežitev spomina bo treba kdaj spet prebrati knjigo Danes grofje Celjski in nikdar več avtorice Anna Wambrechtsamer, ki je bila rojena na Planini pri Sevnici in je tam tudi pokopana.

Po lepo urejeni poti hodimo ob Savinji,

prečkamo cesto in pri kapelici zavijemo po gozdni poti (Pelikanova pot) v hrib. Počasi napredujemo, saj se kar dobro vzpenjamo, kratek počitek pa si privoščimo na klopi ob Jožicinih češnjah. Pod plezališčem z balkona uživamo lep pogled na Celje. Samo še ob ob obzidju malo navzgor in malo navzdol in že smo pri vhodu. Po štiri evre vstopnine plačamo, ker smo upokojenci, deležni pa smo tudi kratke razlage o Gradu.

Po vzponu si najprej zaslužimo malo počitka ob kavi v lokalu Veronika. Časti seveda Mira, tudi čokoladnih bonbonov še ni zmanjkalo.

Potem pa počasi na ogled: najprej romanski in gotski palacij in ob njih razgledišče ter zanimiv lesen vrtiljak. Novost je tudi digitalni prikaz življenja v starih časih na posebni napravi.

V stolpu nad Pelikanovo potjo si ogledamo prikaz življenja v Gradu, potem pa se povzpnemo v Friderikov stolp.

Z njegovega vrha je seveda najboljši razgled.

Kar nekaj časa si vzamemo za Friderikov pogovor in slikanje z njim, na mučilne naprave v kleti pa kar pozabimo. Prikaz Veronikinega plesa žal ne dela. Samo še na travnik, ki je namenjen viteškemu taboru, in k stari trti pogledamo, potem pa je ogled končan.

Na povratku spremenimo začetek poti in krenemo po gozdni cesti in mimo samotne hiše, potem pa se priključimo že znani poti.

Ko zazvoni poldne, je čas za kosilo. Ravno ob tem času sedemo za mizo Pizzerije in špagetarije Koper, kjer sta na vrsti dve vrsti malic: goveji zrezek v omaki s praženim krompirjem in lignji z žara s krompirjem, zraven solata in pred tem še gobova juha. S ceno si ne belimo glave: vse plača Mira, tudi pijačo. Prav potijo ji zapojemo Vse najboljše in Kolkor kapljic.

Lojze je prepričan, da mora plačati vstopnino za našo skupino, zato na Železniški postaji Celje poskrbi za kavo. Da bi se na dan mladosti res počutili mladi, poskrbijo dijaki in dijakinje, ki se vračajo iz šole ob 13.27. Vlak je direkten in še pred pol tretjo uro smo v Sevnici.