Ob 5.52 se nas pet od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica vkrca na vlak za Ljubljano in hitro smo na cilju, ker je vlak regionalni in ne ustavi na vsaki železniški postaji. Najdemo avtobus za smer Rateče in ob 7.30 se odpeljemo naprej. Do sedaj vse po načrtu. V Kranjsko Goro pa pripeljemo z zamudo in avtobus za Bovec preko Vršiča nas ne počaka. Kaj pa zdaj?
V vsaki stvari je nekaj dobrega:
nenačrtovani postanek v Kranjski Gori nam omogoči sprehod po tem turističnem kraju z veliko hoteli in drugimi nastanitvami ter mimo teras, polnih gostov. Mi najdemo prostor v lokalu Vopa bar z nenavadno opremo notranjih prostorov,
tudi sanitarij v kleti.
Svojo pozornost namenimo tudi Cerkvi device Marije vnebovzete, pri kateri se že na prvi pogled vidi, da je zvonik starejši od ostale zgradbe. Po starem izročilu je stala cerkev tu že zelo zgodaj in se je imenovala Marija na Belem produ. Od nekdanje cerkve se je ohranil zvonik v romanskem slogu, ki je narejen iz peščenih kvadrov. Današnja cerkev je poznogotska zgradba, ki je bila narejena leta 1510. Njen izvajalec je bil mojster Jernej Firtaler iz Beljaka. Koroški vpliv se vidi predvsem v ladijskem oboku, ki sloni na notrajih opornikih in je okrašen z dekorativnim prepletom reber. Obok spada med ene izmed najbolj zanimivih te vrste v Sloveniji. Dva gotska kipa sta iz prve polovice 15. stoletja. Občudujemo bogate oltarje s pozlačenimi kipi, poslikave obeh kupul in cvetlični dekorativni vzorec. Notranjost deluje svetlo in toplo.
Nekaj sto metrov naprej se ustavimo pri Liznjekovi domačiji, ki je primer bogate gruntarske domačije, ki so jo obnovili leta 1983 in preuredili v etnološki muzej. Mogočna hiša ob takrat glavni cesti je bila zgrajena v drugi polovici 17. stoletja in je bila včasih tudi gostilna. Kaže pa tudi mnoge značilnosti kmečkega baroka iz 18. in začetka 19. stoletja. Fasado krasi freska, šivani robovi in cofasti ornament; k njej pa spadajo tudi gorenjski nageljni. Plačamo po evro in 70 centov vstopnine, prijazna vodička pa nas popelje po prostorih: tu je prostorna hiša, kamra z velbanim stropom, črna kuhinja. V sproščenem pogovoru komentiramo pohištvo, oblačila, orodje in drugo opremo iz 19. stoletja. Po lesenih stopnicah se povzpnemo pod streho, kjer sta še dve kamri, skrinje, različno orodje ... Čudimo se kratkim posteljam, vodička pa nam razloži, da so včasih ljudje spali skrčeno: niso so se upali iztegniti, da se ne bi za vedno. V kleti so bili včasih "čevdri" in hlev za večjo živino, trenutno pa zelo natančna predstavitev vseh ofenziv v prvi svetovni vojni. Veliko gospodarsko poslopje iz leta 1796 obsega senik, pod ter hlev za drobnico. Ob njem stoji zbirka kmečkih vozov in sani.
Vemo, da se je v Kranjski Gori rodil Josip Vandot (1884 - 1944), pesnik in pisatelj, ki ga poznamo predvsem po njegovih zgodbah o Kekcu. Njegove rojstne hiše s spominsko tablo (Podbreg 27) pa nam ne uspe najti.
Zdaj pa nazaj na Avtobusno postajo Kranjska Gora, da nam ne uide avtobus ob 11.30. Kot nalašč pa ima ta krepko zamudo in si med čakanjem lahko privoščimo še malico. Med vožnjo po ovinkih proti Vršiču kmalu ugotovimo, zakaj zamuda: promet je v obe smeri zelo gost in z velikim avtobusom se je kar težko prebijati med njim. Med zelenjem se nam vse bolj kažejo visoke gore, kot umite so in obžarjene s soncem.
Pri Erjavčevi koči izstopimo in obiščemo njeno teraso, ki je polna turistov. Tu je Kranjska sekcija nemško-avstrijskega planinskega društva zgradila na nadmorski višini 1525 metrov kočo že leta 1901, po prvi svetovni vojni pa je postala slovenska. Leta 1946 so jo obnovili, v 80-tih letih porušili in na novo zgradili: otvoritev je bila leta 1993. Imenuje se po Franu Erjavcu (1834 - 1887), naravoslovcu in pisatelju.
Privoščimo si res dobro belo vino, prijetno ohlajeno, za povrh dobimo pa še rdeče, pa ne vino, ampak nekaj močnejšega.
Ker nismo več žejni, jasno vidimo drobne nageljčke in planike v koritih, nabrane kalorije pa bo treba tudi pokuriti.
Po stezi krenemo med macesne in drugo zelenje,
potem se pot razširi in vije navzgor v okljukih, saj večinoma poteka po stari trasi ceste. To so v letu 1915 gradili ruski vojni ujetniki, okrog deset tisoč jih je bilo, in pomeni pomembno povezavo Trente s Kranjsko Goro. Po stezah so jo prej vzdrževali predvsem pastirji in lovci. Gradnja ceste je potekala v neznosnih delovnih razmerah z mnogimi strogimi kaznimi in boleznimi. Marca 1916 je snežni plaz z Mojstrovke zasul celo področje od prelaza do Erjavčeve koče in pod sabo pokopal 200 - 300 ujetnikov, po nekaterih podatkih celo 600. Na te čase spominjajo grobišča in Ruska kapelica.
Počasi se vzpenjamo, klepetamo in uživamo v zelenju: ni prevroče, veliko pa hodimo tudi po senci. Uradno je ta pot dolga pol ure, mi pa smo do Poštarskega doma rabili kar celo uro.
Ta stoji na nadmorski višini 1725 metrov, nad njim pa je vrh Vršiča (1737 metrov). Med obema vojnama je bila tu obmejna stražarnica, od 1952 planinska koča, ki so jo večkrat širili in ob njej zgradili še pomožni objekt. Planinsko društvo Pošta Telekom dobro skrbi zanjo, tudi okolica je skrbno urejena z mizami in klopmi v senci, za najbolj utrujene pa so na voljo ležalniki.
Znani so tudi po duhovitih napisih. Seznam jedil je zelo dolg, mi pa se izberemo ričet, štruklje z ocvirki in vampe - vse zelo okusno in poplakljeno s pivom.
Oziramo se po gorah, kukamo proti Tičarjevemu domu,
na ovinku ceste pa se zazremo še v obraz Ajdovske deklice.
Do Tičarjevega doma je samo 15 minut hoda in s tem si zaslužimo počitek in kavo na njihovi terasi. Na nadmorski višini 1620 metrov je Slovensko planinsko društvo zgradilo prvotno stavbo kot protiutež Vossovi koči (zdaj Erjavčevi) leta 1912 Slovensko kočo. Pobudo je dal doktor Josip Tičar, predsednik Kranjskogorske podružnice Slovenskega planinskega društva in soustanovitelj Gorske reševalne službe. Med prvo svetovno vojno so jo zasedli avstrijski vojaki, med obema vojnama italijanski financarji, po osvoboditvi so jo obnovili in odprli kot planinski dom leta 1946. V letih 1964 - 1966 so staro zgradbo podrli in zgradili novo, ki jo je bilo leta 1975 treba obnoviti zaradi poškodbe v snežnem plazu. Izgleda, da je zdaj gospodar tu Agencija Oskar, Turizem in potovanja.
Spustimo se na prelaz Vršič, ki je s 1611 metri nadmorske višine najvišji cestni prelaz v Sloveniji in Vzhodnih Julijskih Alpah. Avtobus za Kranjsko Goro ima spet zamudo, le počasi napredujemo navzdol in prispemo prepozno, da bi ujeli avtobus za Ljubljano ob 17.20. Ob 18.20 avtoubus vozi le v času šolskega pouka, torej šele ob 19.20. To bo pa dolgo čakanje! Začne delovati sistem "več glav več ve": po nekaj telefonskih klicih si zagotovimo prevoz do Jesenic s kombijem - taksijem za 50 evrov, tam počakamo na vlak iz Beljaka ob 19.39 (ima nekaj minut zamude) in ta nas pripelje direktno v Sevnico še pred pol enajsto. Tako se izognemo prestopanju in nadomestnemu prevozu z avtobusom med Ljubljano in Litijo.
Lep in logistično izzivalen dan!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar