Bohinj (Voje) - 27. 7. 2022

Aha: 5.45, dovolj časa. Pa ni: 5.55 je in kar se da hitro skoraj tečem na Železniško postajo Sevnica, ker vlak proti Ljubljani odpelje ob 6.05. Na peronu že čaka pisana druščina iz Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, Četrtkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in Sredinih fotografov, skupaj nas je 14. Vlak nima zamude in okrog pol osmih smo v Ljubljani, do avtobusa proti Bohinju ob osmih je še malo časa za nakup kakšnega priboljška.

Avtobus brzi proti Gorenjski, ustavi pa pri "vsaki beli brezi" kot pravi Janja. Po dolini se vlačijo megle, oblaki zakrivajo gore:  bo deževalo? Kdaj? Kje? Vremenske napovedi so precej različne. Za trenutek celo posije sonce, v Ribčevem Lazu, kjer izstopimo, pa je oblačno. 

Po dolgi vožnji smo žejni in lačni, zato se najprej podpremo na bližnji terasi. Najbolj nam prija Jožičin jabolčni zavitek. 

Foto: Marta Brežan.

Ko se odpravimo preko mosta, dočakamo prve kaplje. 

Mi pa naprej mimo Cerkve svetega Janeza Krstnika v smeri Stare Fužine. To je naselje z okrog 565 prebivalci, naselbina pa je tu bila že v predrimskem obdobju. Veliko je novih zgradb z apartmaji za turiste, najti pa je mogoče še tudi primere značilnih kmečkih gradenj. Nekje za hišami se skriva Cerkev svetega Pavla iz 15. stoletja na temelju starejše. V središču naselja nam vzbudi zanimanje razstava fotografij na prostem, dežnih kapljic ni več in želimo izkoristiti čas za oglede Hudičevega mosta in Korit Mostnice. Ena pot je zaprta zaradi obnove mostu, oznake niso najbolj vidne in malo iščemo ter sprašujemo domačine. 

Preko lepo ozaljšanega mostu moramo, pa mimo Mihovčeve gostilne, kjer ne moremo preveriti, ali še imajo staro lajno iz Češke, ker je lokal ob sredah zaprt. Blizu je Planšarski muzej - nekdanja sirarna od leta 1883 do 1967, muzej je od leta 1971. Za tri evre vstopnine si je mogoče od desetih do šestih popoldne ogledati kotla, prešo, orodje in pribor ter planšarski stan z opremo s planine Zajamniki iz leta 1849. 

Nam se mudi naprej in kmalu se vzpenjamo mimo Zoisove graščine iz druge polovice 18. stoletja, ki jo še urejajo (trenutno škarpo okrog nje) in vprašanje je, za kaj jo bodo namenili. Žiga Zois (1747 - 1819) je bil podjetnik, največ povezan z železarstvom, mineralog, mecen. Bil je najbogatejši Slovenec tistega časa in je okrog sebe zbiral krog prosvetljencev.

Stopimo med drevje in na levi se že sliši šumenje Mostnice, ki dela čudovita korita. 

Čudimo se Hudičevemu mostu, ki stoji že od leta 1777, ko ga je dal zgraditi Žiga Zois za lažji prevoz lesa in rude s Pokljuke. Z gradnjo je povezana zgodba, ko naj bi delavci čez dan most gradili, zjutraj pa spet in spet našli porušenega. Na koncu so se razjezili češ, naj most kar hudič dela. In res se je pojavil in obljubil gradnjo, v zameno pa je hotel zase prvo dušo, ki bo prečkala most. Ko je bil most gotov, je eden izmed kmetov vrgel preko njega telečjo kost, za njo se je pognal pes in tako prvi prečkal most. Hudič je od jeze zamahnil z repom in porušil ograjo na mostu, ki še danes stoji, namesto ograje pa so nizki zidovi. Pod mostom na obeh straneh teče Mostnica v globokih tesnih. 

Foto: Janja Kolar.

Pet se jih odloči, da se vrnejo do Bohinjskega jezera, v Stari Fužini si ogledajo Planšarski muzej in Galerijo, potem pa se pred nami vračajo domov.

Uradna pot ob Koritih Mostnice pa se začne malo više, kjer je treba plačati tri evre za vzdrževanje krožne poti. Krenemo po desni strani, ki se zaradi svetlobe sredi dneva izkaže bolj primerna za fotografiranje. 

Ne moremo se nagledati čiste vode, ki počiva v tolmunih ali brzi med skalami, mokrih in suhih izdolbenih kotlov skoraj čisto pravilnih okroglih oblik, nenavadnega slončka ... Potem pa spet ozke tesni globoko, globoko.

Ko bi morali obrniti po drugi strani navzdol, se odločimo, da gremo še naprej do Koče na Vojah, o kateri na spletni strani Planinske zveze Slovenije lahko preberemo:

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. 

Do nje se nam pot kar vleče, res je senčna po gozdu, se pa vzpenja in na nekaterih mestih po visokih stopnicah iz nekdanjih železniških pragov. 

Koča je lepo obnovljena, vabi terasa okrog nje in pod njo, travniki daleč naokrog. 

Foto: Vinko Šeško.

Veliko je gostov, vendar najdemo prosto mizo in si privoščimo gobovo juho z ajdovimi žganci, kar poplaknemo s čajem in pivom.

Do konca doline Voje in do slapov Mostnice, najvišji meri 21 metrov, nam je predaleč (45 minut), odločimo se za pot v dolino. Za povratek izberemo cesto, ki se vije po gozdu navzdol, 

nad parkiriščem pa se svet odpre in s travnika nas pozdravi skupina konj. V dolini se že blešči Bohinjsko jezero, do katerega se spustimo po travniških poteh. Ob vodi je veliko kopalcev, tudi v vodi jih ne manjka. V Ribčevem Lazu ne izgubljamo časa: takoj se odpravimo na avtobusno postajališče, kjer nas na zamujeni avtobus (vozi 12 minut do vsake polne ure) za Ljubljano čaka čez 60. K sreči se jih nekaj odpelje z lokalnim avtobusom za Bohinjsko Bistrico, kar precej s tistim samo do Bleda, tako se vsi lahko vkrcamo tudi za Ljubljano.

Zaradi zamude avtobusa imamo potem v Ljubljani dve možnosti: mednarodni vlak ob 18.38 ali potniški ob 18.55. Odločimo se za prvega, kljub gneči najdemo prostor na njem in se udobno pripeljemo do Sevnice, kjer smo še pred osmo uro zvečer.

Imeli smo srečo: nepričakovano lepo vreme.

Več o Bohinju.

Več posnetkov

Video: