Že nekaj let vem za pohod Po poti Antona Umeka - Okiškega, vendar je vedno prišlo kaj vmes, da se ga nisem udeležila.
Tokrat pa me je nanj spomnila prijateljica Janja in mi gostoljubno ponudila tudi prevoz z avtom do Okiča. Dvajset do devetih zjutraj jo počakam na avtobusnem postajališču v Šmarju (Sevnica), avto veselo brzi skozi Boštanj, potem pa v hrib in že se odpirajo razgledi na vse strani - vse je kot umito. Deset do devetih je pri Domu gasilcev in vaščanov na Okiču še malo ljudi, potem pa se nas nabere okrog 50. Domačini nas pričakajo z različnimi pijačami, tudi kavo, pa dezinficirajo nas, pladnji in košare se šibijo pod pecivom in drugimi priboljški. Startnine za pohod ne pobirajo, dobrodošli pa so prostovoljni prispevki.
Najprej nas pozdravi Damjan Žužek, predsednik Kulturno umetniškega društva Anton Umek - Okiški Boštanj, potem pa še vodja že osmega pohoda po vrsti Ivan Cajner, ki je tudi dal idejo za te pohode.
Z lepimi željami za varno in lepo pot (6,4 kilometre) se odpravimo proti Straškemu hribu, kjer izvemo od Ivana, kako je bilo, ko so se kot otroci tu igrali pod nekdanjim kozolcem, potem ga je pa bilo strah iti domov po temnem gozdu. Ves čas pohoda smo tako slišali nešteto spominov, pripovedovalci so se kar izmenjavali in dopolnjevali s podatki.
Vzpenjamo se mimo lepo urejene nekdanje lesene nemške stražarnice, ki so jo sem prenesli iz Lepega Doba. Preden se izpod Straškega vrha s 430 metri nadmorske višine odpravimo navzdol, se zazremo še proti Topolovcu, kamor smo namenjeni. Na gozdnati strmini je tudi lisa - ostanek Liparjevega vinograda v obliki na glavo postavljenega trikotnika. Spodaj so začeli dva do trije kopači, zgoraj jih je bilo že trideset. Ivan se še dobro spomni, kako je dišal kruh in tudi salama na likofu.
Ob poti nas čaka še ena dezinfekcija z žgano pijačo, potem pa se spustimo po travniku. Pridemo h križu, levo in desno so pašniki (Drenovec), ob naši poti pa nas pozdravita dva konja in že zelo stara koza. Po Straški dolini je včasih vodila najbližja pot v dolino Grahovice in potem naprej v Boštanj in Sevnico. V trgovino je bilo treba seveda z nahrbtnikom in potem vse stvari znositi domov.
Pot nas potem vodi do Topolovca ves čas po gozdu in na njej lahko vidimo posledice deževnih nalivov. Spomnemo se tudi "svete trojice", treh posebnežev, ki so na Topolovcu ukradli 50 litrov vina, po kmetijah vzeli nekaj kur in kruha, potem pa se tu naokoli lepo imeli dokler jih ni ulovila policija. Ivan pa meni, da smo pred vzponom potrebni vzpodbude v obliki njegovega dobrega brinovca.
Pri Cerkvi Marijinega vnebovzetja na Topolovcu, ki jo je leta 1734 dal zgraditi boštanjski graščak Mordax v zahvalo za zdravje otroka, nas pričakajo tri prijazne članice Aktiva žena Boštanj s svojimi dobrotami v tekočem in trdem stanju. Organizatorji so v Cerkvi pripravili prijeten kulturni dogodek:
Lana Žužek zaigra več skladb na citre, Eva Zupančič se tem zvokom pridruži s svojim glasom.
Trenutno še župnik v Boštanju Fonzi Žibert nam razloži veliko zanimivih stvari o cerkvi, pa tudi o skupni skrbi za obnovo, ki je bila potrebna po potresu. Treba jo je bilo obdati s kovinskim pasom, zdaj je na vrsti fasada, notranjost je že renovirana, oltarji pa bodo denarno težek zalogaj. Baročni so in včasih so se bleščali v pozlati, na glavne kraljuje Marija. Na glavnem in stranskih oltarjih je še več svetnikov in svetnic ter slik. Cerkev je leta 1935 v celoti dekorativno poslikal slikar Cerinšek, ki je posnemal renesančne motive. Na koru so orgle, v cerkvi pa tudi razpelo s križem in Marijo za procesije. Žegnanje: veliki šmaren (15. avgust), mali šmaren (8. september) - sobota zvečer procesija z lučkami, nedelja praznična sveta maša, Štefanovo, veliki ponedeljek (emavs).
Ko že odhajamo, se nam dobesedno prikaže Marija: župnik spusti oltarno sliko in prikaže se kip Marije z Jezusom, oba nosita obleke; občasno jih menjajo. Tako prikazovanje se navadno zgodi le ob velikih praznikih.
Sprehodimo se po grebenu in spustimo mimo sedmih kapelic. O njih na spletni strani Župnije Boštanj lahko preberemo:
Sedem zidanih kapelic stoji druga za drugo ob poti z Vrha na Topolovec. Leta 1734 jih je ob gradnji Marijine cerkve na Topolovcu dal postaviti baron Janez Andrej Mordax. Slopaste kapelice imajo oblo zaključene niše, ki so do polovice plitkejše in v zgornjem delu globlje. Pri spodnji kapelici, ki ima še ohranjen prvotni omet, je nad nišo poudarjeno zatrepno čelo. Kapelice so pokrite z dvokapno opečnatimi strehami, ki so jih obnovili leta 1984. Število kapelic ne ustreza številu postaj križevega potu, niti desetkam rožnega venca. Katere so bile podobe v prvotnih kapelicah, ni znano. Domačin Rudi Stopar je izdelal zasnove sedmih vitražev s prizori Marijinega življenja:
- spodnja kapelica - Jezusovo rojstvo ( darilo Slave Slapšak (1998)
- druga kapelica - Beg Marije in Jožefa z Detetom v Egipt ( darilo Leopolda in Pavle Oblak (1998)
- tretja kapelica - Jezus uči v templju ( darilo Žužkovih (1998)
- četrta kapelica - Srečanje Jezusa z Materjo ( darilo Andolškovih (1996)
- peta kapelica - Marija in Apostol Janez pod Jezusovim križem ( darilo Conradyevih (1996)
- šesta kapelica - Žalostna Mati božja ( darilo Dolinškovih (1995)
- sedma kapelica - Polaganje Jezusa v grob ( darilo Borisa Slapšaka (1995).
Ob poti občudujemo vrt gospe Oblakove, za katerega še vedno skrbi kljub visoki starosti.
Ustavimo se še pri kapelici na križišču, ki pa je v bistvu slopno znamenje: po obliki gre za štiristrani zidani slop, ki je enako širok po vsej višini in je v prerezu kvadrat ter pokrit s piramidalno strešico.
Zdaj pa po cesti pod Gostiščem Dolinšek, pa kmalu na desno, kjer nas bogato pogostita Fonova.
Foto: Robert Kaše.
Zasliši se pesem, ampak mi moramo naprej: navzdol skozi Dobje, potem pa desno v gozd, kjer je bilo včasih nekaj hiš s polji, zdaj pa je vse zaraslo, ker so se ljudje izselili s trebuhom za kruhom.
Pri zidanici Štempelj nas preseneti modrina številnih grmov hortenzij, vsako leto jih je več, se mi zdi. Ko spet pridemo na glavno cesto, Ivan obudi še en spomin, kako je s plavo kredo ustvarjal po čisto novi fasadi poslopja, pred katerim stojimo.
Nad cesto pa nam pokaže še gomilo iz šestega stoletja pred našim štetjem, ki bi jo bilo treba še raziskati, pa ni denarja za to. Če se prav spomnim, je blizu tudi rastišče rumenega sleča (pontske azaleje).
Prihajamo k Žužkovim: vabita senca pod šotorom in kozolcem,
ki ga krasi razstava literarno-likovnega natečaja Po poteh Antona Umeka Okiškega, v katerem so ustvarjali učenci in učenke Osnovne šole Boštanj.
Na stari hiši za kozolcem pa lahko na spominski tabli preberemo, da se je v teh hiši leta 1838 rodil pesnik, pisatelj, urednik in gimnazijski profesor v Celovcu Anton Umek - Okiški.
Eno njegovih uglasbenih pesmi o rožici nam je predstavil tudi Mešani pevski zbor Društva upokojencev Mirna, ki nas je razveselil še z nekaj drugimi pesmimi in nas pritegnil, da smo zapeli zraven. Naš aplavz in spominsko darlo naj jim bo v zahvalo.
Na mizo prinašajo različne pijače, kruh, sami si gremo iskat okusen golaž, s katerim prijajo štruklji, potem pa še pecivo ... Obsedimo pri prijetnem klepetu in spoznavanju, hvaležni prizadevnim organizatorjem, da so nam pripravili tako čudovit program. Drugo leto na svidenje!
Z Janjo se sprehodiva mimo Cerkve svete Ane iz 17. stoletja, potem pa se se odpeljeva nazaj skozi naselje Vrh pri Boštanju in dohitiva prijatelja Lada, ki jo peš maha proti domu. Zapeljeva ga in si prisluživa dišečo kavico, klepet o potovanjih, Ani pa nama za popotnico da ameriške borovnice. Tako debelih in okusnih ne moreš nikjer kupiti.
Hvala, Ani in Lado, pri vaju v raju z rožami je neizmerno lepo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar