4. 8. 22

Mariborsko Pohorje - 3. 8. 2022

Malo pred pol sedmih zjutraj me na Železniški postaji Sevnica pričaka lep krog čakajočih od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, skupaj nas je 13. Vlak z odhodom ob 6.33 nas odpelje do Zidanega Mosta, tam prestopimo na tistega za Maribor in ta prispe na cilj s kakšno minuto zamude okrog pol devetih.


Po bližnjici se napotimo na Avtobusno postajo Maribor, kjer nas že čaka lokalni avtobus številka 6 za prevoz do spodnje postaje Pohorske vzpenjače (uradno: Krožna kabinska žičnica). 

Posnetek v zgornjem desnem kotu je delo Marjane Cizl.
Ta v sezoni obratuje vsako polno uro od sedmih zjutraj do devetih zvečer in do desetih imamo še dovolj časa za kavico in posnetek. Pred vhodom vidimo razstavljene različne kabine, ki nas spomnijo na to, da je Vzpenjača začela voziti leta 1957 s 55 štirisedežnimi kabinami podjetja Impol. Posodobili so jo leta 1978 z 62 novimi kabinami in nazadnje leta 2009, ko novih 64 kabin prepelje potnike in potnice na nadmorsko višino 1042 metrov. Vmes so leta 1991 izstrelki poškodovali nosilno in vlečno vrv. Javno podjetje Marprom načrtuje v bodoče izgradnjo vmesne postaje, mogoče zaradi kolesarjev. Prijetno presenečenje je cena povratne vozovnice za upokojene - tri evre.

Iz gondol občudujemo razgled na Maribor, opazujemo kolesarske steze pod nami, pa tudi veliko pohodnikov in pohodnic, ki se vzpenjajo na Bellevue peš. Tudi mi od zgornje postaje vzamemo pot pod noge in se napotimo proti Mariborski koči (manj kot uro daleč). Mimogrede pogledamo še proti Cerkvi svetega Bolfenka. Na tem mestu je bila včasih kapela, leta 1501 pa so zgradili cerkev v nemškem poznogotskem stilu. Leta 1785 so jo opustili, potem pa 1856 obnovili. Leta 1878 je tu stanoval logar, uredili pa so tudi šest sob za planince in tako velja za najstarejšo planinsko postojanko na Pohorju. Leta 1950 je stavba pogorela, obnova je trajala od 1971 do 2000. Zdaj je v njej turistični informacijski center za Pohorje in stalna razstava. V nekdanjem cerkvenem prezbiteriju pa se odvijajo številne kulturne prireditve, kot so recitali, koncerti in drugo.

Proti razglednemu stolpu nas ne vleče, ker je zaprt že do leta 2020. Prvi stolp so zgradili leta 1909, ga večkrat prenovili, visok je 20 metrov in ima 120 stopnic. Težave so z lastništvom zemljišča in vzdrževanjem, zadnji čas so se pojavile govorice, da ga bo obnovilo 13 prijateljev.


Lepo hodimo po senčni gozdni poti, tu in tam nas premamijo maline, razveseli redko cvetje, ogledamo pa si tudi vrh mogočne 40 metrov visoke jelke. Ta pot mi je v spominu brez vzponov in  spustov, pa jih je kar nekaj: pri nekdanjem Železničarskem domu in proti naselju počitniških hiš in apartmajev blizu Mariborske koče sta najbolj strma. 



Mariborska koča
na nadmorski višini 1068 metrov je ohranjena v starem stilu. Zgrajena je bila leta 1913, med vojno požgana, novo so zgradili leta 1946, kasneje podaljšali in obnovili. 


Gostoljubno nas sprejme na terasi, da si pogrejemo želodce z gobovo juho in ajdovimi žganci ali pohorskim loncem, vse skupaj pa primerno zalijemo. Nad travniku je še spodnja samopostrežna terasa.

Zamika me pot do Framskega slapa (Skalca) in večina krene z mano navzdol. 15 do 20 minut navdol in pol ure navzgor obetajo; pa je treba računati kar precej več. Pot je sicer markirana, vendar je veliko odcepov, kjer je treba paziti, kam kreneš. V začetku je to lepa gozdna pot, potem po kamnita z nekaj vode, ki žubori s tabo navzdol, sledi prečkanje asfaltirane ceste proti Arehu, nadaljevanje pa je med koreninami in po strmih lesenih stopnicah, pri katerih je ograja ponekod potrebna obnove. Postavljeni pa so tudi različni leseni elementi za parkiranje koles in teles, za nekatere pa nismo mogli odkriti namembnosti. 




Z mostička se zazremo navzgor v slap, ki pada 16 metrov preko skale. Pot vodi naprej v breg, vendar se nam zdi prestrma in premalo vzdrževana, zato se vrnemo po poti prihoda in sopihamo nazaj proti Mariborski koči.


Tudi pot nazaj na Bellevue ni prevroča, pred odhodom v dolino ob treh pa se še odžejamo. 


Razgledi na Maribor
z okrog sto tisoč prebivalci so zdaj še lepši: opazimo vinograde posestva Meranovo, Pekrsko gorco, Kalvarijo, Mestni vrh in Piramido, kjer ležijo ostanki gradu iz leta 1164. Sicer pa je Maribor kot naselje omenjen leta 1209, mesto postane leta 1254. Takrat so ga imenovali Markburg - grad v marki, slovensko ime so začeli uporabljati tudi pod vplivom Stanka Vraza (1810 - 1851) in geslom Mar (mi je) i (n) bor (im se za to mesto).

Na lokalni avtobus ni treba dolgo čakati, saj ob delavnikih vozi vsakih 15 minut, na Železniški postaji Maribor pa imamo čas še za osvežitev pred odhodom vlaka ob 16.29 proti Zidanemu Mostu. Tam prestopimo in smo v Sevnici ob 18.17. Skoraj dve uri vožnje med klepetom hitro mineta.

Prijeten in sproščujoč dan!

Video:

Ni komentarjev: