Slovenske Konjice - 23. 8. 2022

Ob petih dežuje, ob šestih tudi. Kljub temu se napotim na Železniško postajo Sevnica, kjer me čaka presenečenje: še štiri od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje so vztrajne kljub deževnim kapljicam. Z vlakom ob 6.33 se odpeljemo do Zidanega Mosta, kjer prestopimo na vlak ze Celje, kamor prispemo kakšno minuto pred pol osmo. Na poti do Avtobusne postaje Celje nam ni treba odpirati dežnikov in do odhoda avtobusa v Slovenske Konjice ob 8.10 imamo dovolj časa, da prekontroliramo vse perone. Čudimo se, da rušijo še zadnji kiosk za jedačo in pijačo, saj jih je bila včasih cela vrsta. Lepo pa so na novo uredili sanitarije, ki jih je treba seveda uporabiti.

V Slovenskih Konjicah nas pričaka spet dež in nas kljub dežnikom pošteno zmoči na poti do starega središča mesta. Ime Konjice se pojavlja že v letu 1222 (najdišča pa pričajo o poselitvi od 1800 do 1700 pred našim štetjem), od leta 1934 se naselje imenuje Slovenske Konjice, da ne bi prišlo do zamenjave z mestom Konjic v Hercegovini. Od leta 1955 je to mestno naselje, od 1964 pa mesto, ki ima sedaj približno pet tisoč prebivalcev in je tako manjše od Sevnice. In zakaj Konjice? Iz zgodbe lahko izvemo, da je sveti Jurij na konju z mečem rešil prebivalce pred zmajem iz Konjiške gore, graščak je dal zgraditi Cerkev svetega Jurija, trg pa so poimenovali Konjice. Celotno zgodbo si lahko preberete pod video posnetki. Konjice so zdaj sedež občine, nadžupnije; so upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline.

Preko mosta čez Dravinjo s konjskimi glavami in Mestnega trga pešačimo na Stari trg, ki se polagoma dviga ob potoku Ribnica (desni pritok Dravinje), rahlo zavija, obkrožajo pa ga v glavnem stavbe iz 19. stoletja, starejše so bile lesene in so zgorele v požarih. Na trg mejijo z ožjo stranico, potem pa so se širile nazaj v prostore za obrt, na dvorišča in vrtove. Skoraj vse so označeno s tablicami o starosti in namembnosti. 

Me pa iščemo streho in jo najdemo v Pubu Tattenbach, kavarni z bolj starinsko udobno opremo, ki jo v bistvu kazi samo angleški naziv "pub", grof Tattenbach pa je bil eden izmed lastnikov Dvorca Trebnik. 

Naročimo krajevno posebnost - Minattijevo kavo. Ivan Minatti se je leta 1924 v tem kraju rodil in tu preživel pet svojih otroških let. Spomin nanj obuja literarno-turistična pot Po Minattijevih stopinjah, del nje je tudi ta posebna kava. 

Postrežejo jo v posebno lepih skodelicah, na krožničku je pesnikova podoba in stih Nekoga moraš imeti rad. Celotno pesem dobiš v priloženem svitku, zraven pa je še čokoladni srček. In kava? Z mlekom in cimetom je, zelo okusna, stane pa dva evra in pol.

Zunaj je nehalo deževati in odpravimo se naprej po lepo urejenem trgu z veliko cvetja in zelenja ter Florjanovim in Marijinem znamenjem iz začetka 18. stoletja. 

Na njegovem zgornjem delu stoji mogočna Nadžupnijska cerkev svetega Jurija z začetki v 13. stoletju, kasneje dozidave. Gotska stavba na romanski osnovi ima poslikan strop in baročno kapelo. 

Vstopimo in občudujemo bogato notranjost.

Pot nas zdaj vodi po področju, ki je bilo včasih del velikega parka Tvorca Trebnik, potem pa so tu našle prostor Osnovna šola Pod goro z Glasbeno šolo, Gimnazija, Športna dvorana in Lambrechtov dom, ki stoji na temelju najstarejše socialno-varstvene ustanove iz leta 1871. Ustanovil jo je Franc Saleški Lambrecht, rojen v Konjicah, veletrgovec s kožuhovino in usnjem v Nemčiji in Avstriji, ki se je tako želel oddolžiti svojemu rojstnemu kraju.

Vzpenjamo se mimo pokopališča in Cerkve svete Ane, ki so jo postavili kot grajsko kapelo v prvi polovici 16. stoletja. Hitro smo v gozdu, nočemo po strmi poti na desni, ampak tudi druga se kmalu začne vzpenjati (delno po označeni Zmajčkovi poti: tri kilometre, dve uri hoda), 

dokler se na naši desni ne odpre travnik in nad njim razvaline enega največjih in najimenitnejših gradov na Štajerskem in enega najstarejših pri nas. Grad Konjice je prvič omenjen leta 1148 in ima romanske, gotske in renesančne sestavine; tako je značilen primer širitve stavbe iz manjše osnove. Gospoda Konjiški so bili znani lastniki, potem različni drugi, tudi žički kartuzijani, Windischgrätzi pa so ga kupili že v ruševinah, grad naj bi opustili leta 1793. 

Po stopnicah se povzpnem k ruševinam in pokukam v več prostorov z različno višino porušenih zidov, na koncu pa pridem do stolpa, ki je še najbolj ohranjen. 

Ob njem se mi odpre pogled od Donačke gore do Pohorja, pod mano pa so Slovenske Konjice kot na dlani. Za njimi Zlati grič z velikimi vinogradi, dvorcem iz 15. stoletja, nekje v dolini pa se pod zemljo skriva moderna vinska klet za milijon 400 tisoč litrov žlatne kapljice. 

Vračamo se po makadamske cesti, delno spet po Zmajčkovi poti, klobaso pa zašpilimo spet pod pokopališčem. Na povratku se držimo bolj desno in se sprehodimo po zgornjem delu nekdaj deset hektarov velikega parka z ribnikom pri Dvorcu Trebnik. Uredili so ga v 19. stoletju z mnogimi vrstami dreves. Med stara in mlajša drevesa (zaradi poškodb v žledu leta 2014) so lepo umestili Osnovno šolo V parku s prilagojenim programom, vrtec, teniška igrišča, veliko otroško igrišče, skupino orodij za vadbo na prostem; zgornji del s travnimi površinami in klopcami pa sega prav do gozda. O samem Trebniku turistićni delavci pravijo takole:

Vir: spletna stran Slovenske Konjice.

V hladu Konjiške gore, le streljaj od starega trškega jedra Slovenske Konjice, obdan s stoletnimi drevesi leži Dvorec Trebnik, prvič omenjen že leta 1362. Njegova najpomembnejša lastnica je vse do druge svetovne vojne bila rodbina Windischgrätz, največja ljubiteljica pa kneginja Christiana Windischgrätz, ki se je vedno znova vračala v Slovenske Konjice. Danes so obiski znane rodbine v Slovenskih Konjicah spet postali tradicija. Slikovitemu dvorcu se danes precej bolje godi, kakor pred leti, ko je po vojni bil prepuščen zobu časa. Severni trakt je Občina Slovenske Konjice leta 2013 obnovila in vanj naselila: Christianino sobo – večnamensko dvorano, poimenovano po tukaj živeči kneginji, raznolike lokale, povezane z zdravilstvom in dobrim počutjem, južni trakt so prav tako obnovili in vanj naselili prostore glasbene šole. Čeprav prostori Dvorca Trebnik ne ponujajo turističnih obiskov, je Dvorec Trebnik v Slovenskih Konjicah obvezen obisk. Okrog čudovite zgradbe namreč veje izjemna, pomirjujoča energija, ki jo v svoje krošnje ujamejo stoletna drevesa v parku nad njim.

Sprehodimo se okoli ribnika, se slikamo na mostičku, potem pa se povzpnemo po stopnicah mimo kipa padlega konja z žensko. Vidimo več stavb, ki naj bi bile prvotno zgrajene v 17. stoletju: na levi je podolgovato poslopje s sobami in manjšim lokalom, pred nami pa večje, ki je potrebno obnove, sploh desni del. Izgleda, da je v njem še vedno del Glasbene šole, ne opazimo pa nobenih lokalov, povezanih z zdravilstvom in dobrim počutjem. Na spletu je sicer objava blagovne znamke Dvorec Trebnik, tu pa ni o njem ne diha ne sluha. Iščem tudi zeliščni vrt, o katerem sem nekje brala in ga res najdem v zaklenjeni ograji med cipresami, izgleda pa precej zapuščeno: nekaj sivke in ameriškega slamnika je videti. Zraven so parcele vrtičkarjev, ki jih Občina daje v najem in upokojena učiteljica, ki čisti svoje gredice, mi pove, da je bil njen oče gozdar, mati pa sobarica v Dvorcu, ko je bil ta v lasti rodbine Windischgrätz do druge svetovne vojne. Bili naj bi dobri gospodarji, otroci osebja so se lahko družili z grajskimi in ob božiču dobili obleko ter obutev. V prostoru stavbe, ki najbolj potrebuje obnovo, naj bi bila plesna dvorana s poslikavo. 

Vračamo se z željo, da bi našle kaj za pod zob. Na žalost so na Starem in Mestnem trgu samo lokali s pijačo, pomagajo nam v lokalu Trebniškega dvorca in  Turistično-informativnega centra in odpravimo se v industrijski del mesta, kjer najdemo Bistro Polenta. 

Zelo lepo urejen lokal, kjer strežejo od  desetih do enih (oziroma: ko zmanjka, pač zmanjka) tri vrste malic po sedem evrov, ena malica je devet petdeset. 

Tako za nas malo pred eno ni več obare, vse ostalo pa lepo pripravljeno in slastno. Najbližji sosedi opravljajo tehnične preglede, ob ulici po se vrstijo različni obrati, med njimi je tudi napis Uniorja (matično podjetje je v Zrečah), pa Konusa, ki je bil včasih zelo uspešno podjetje (KONjiško USnje).

Odločimo se, da bomo na Zlati grič šle kdaj drugič, malo še pobrskamo po trgovinah, potem pa ujamemo avtobus za Celje ob 14.34 in v Celju vlak ob 15.26, ob pol petih smo že v Sevnici.

MOKER ZAČETEK, POTEM PA PRIJETNO NADALJEVANJE DNEVA!

Več posnetkov

Video:

IME KONJICE

Konjiška gora je znotraj votla, v njej pa je bilo nekoč jezero, v katerem je živel zmaj, ki je rjovel in divjal po jezeru, tako da je grmelo in se je tresla vsa gora, po njenem pobočju pa so drli hudourniki. Ljudje, ki so živeli ob vznožju gore, so se zaradi nemirnega zmaja začeli bati, da bi se gora razpočila, voda pa bi zalila njihove domove in rodovitna polja.

V skrbeh so se zatekli po nasvet k bogatemu graščaku, ki je živel na gradu nad dolino. Graščak jim je svetoval, naj se s strašnim zmajem skušajo pogoditi. Ljudje so se razveselili pametnega nasveta in že naslednji dan so se odpravili na goro. Ko so zagledali strašno pošast, so kar onemeli od strahu. Nazadnje se je eden od mož le opogumil in zmaja prosil, da se umiri. Tedaj je iz zmajevih ust zadonela strašna zahteva: „Miroval bom, če mi vsako leto pripeljete šest devic!” Ob misli na zmajevo zahtevo je ljudi spreletel srh. Po kratkem posvetu pa so zahtevo vendarle sprejeli, saj so le tako lahko rešili svoje domove in vso dolino. Ljudje so se v dolino vračali z mešanimi občutki, saj niso bili prepričani, ali so ravnali prav. Bili so veseli, da so rešili sebe in Dravinjsko dolino, hkrati pa žalostni zaradi šestih mladenk, ki jih bodo vsako leto morali žrtvovati pošastnemu zmaju. Prebivalci Dravinjske doline so tako leto za letom s krvavečimi srci žrtvovali svoje mlade hčere, da so si ohranili življenja in svojo ljubljeno dolino pred povodnijo. Leto za letom je hudobni zmaj s svojo sapo v goro potegnil mladenke in jih požrl. Ko je prišla na vrsto graščakova edinka Marjetica, je graščaka začelo skrbeti in srce se mu je razmehčalo nad dotakratnimi žrtvami. Graščak je razmišljal in razmišljal, kako bi svojo Marjetico rešil pred zmajem, toda ničesar pametnega se mu ni porodilo v glavi. 
Žalostni prebivalci Dravinjske doline so v dolgi procesiji zmaju zopet pripeljali šest nedolžnih deklet, med katerimi je bila tudi Marjetica. V gori je zopet strahovito zagrmelo in zabučalo, kajti zmaj je znova hotel požreti šest dravinjskih lepotic. V tistem trenutku pa je na belem konju prijezdil sv. Jurij, ki je zmaju presekal vrat in tako rešil deklice ter prebivalce Dravinjske doline pred strašno pošastjo. Graščak je bil tako vesel, da je sv. Juriju v zahvalo, ker je rešil njegovo Marjetico, pod goro dal postaviti cerkev sv. Jurija. Takrat je pod goro nastal tudi trg, ki so ga v spomin na te dogodke poimenovali Konjice. 

Iz objave Splošne knjižnice Slovenske Konjice.