Koper - 17. 8. 2022

Budilka ob treh zjutraj, ob štirih pa sem že na Železniški postaji Sevnica, kjer čaka na odhod vlak za Ljubljano ob 4.10. Zaenkrat smo tri, v Zidanem Mostu se nam pridružita še dva. Smo pa mešana skupina: Sredini fotografi in Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. V Zidanem Mostu naj bi čakali 21 minut na regionalni vlak za Koper, ki pa pripelje s 25 minutno zamudo in je čakanje daljše. Enonadstropni modri Stadler je precej poln, vendar si najdemo prostor, si krajšamo čas s klepetom in občasnim "gledanjem pod kožo". 

Kljub temu pa vidimo romantične meglice, ki so še posebno goste na Ljubljanskem barju. Vlak malo nadoknadi zamudo in v Kopru smo četrt pred deveto - z dvanajst minutno zamudo.

Koper (italijansko Capodistria), je z okoli 26.000 prebivalci peto do šesto največje mesto v Sloveniji (skupaj z Velenjem), eno najpomembnejših regionalnih središč v državi, drugo največje v Istri (na istrskem polotoku, za hrvaškim Puljem) oziroma največje v Slovenski Istri. Je središče istoimenske mestne občine, Obalno-kraške statistične regije in obalne mestne aglomeracije (Slovenska obala), ima pa tudi edino slovensko tovorno pristanišče. Koper je sedež rimskokatoliške Škofije Koper, ene od treh slovenskih javnih univerz, Univerze na Primorskem, Znanstvenoraziskovalnega središča (ZRS), dvojezične radijske in televizijske postaje, Pokrajinskega muzeja, pokrajinskega in škofijskega arhiva, knjižnice Srečka Vilharja, Pristaniške kapitanije oziroma Pomorske uprave RS in mednarodnega pomorskega mejnega prehoda, upravne enote, pa tudi enega od štirih višjih sodišč v Sloveniji. V Kopru je tudi Športni park Bonifika in prometno vozlišče, najpomembnejše je izvennivojski priključek Slavček ter potniška (avtobusna in železniška) postaja. Mesto je na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina. Njegova zgodovina sega v tretje do prvo stoletje pred našim štetjem (grška naselbina), dolga leta je povezan z Benečani, potem pod vladavino Avstrije, Italijo, leta 1947 postane sedež cone B Svobodnega tržaškega  ozemlja, po letu 1954 pa pomembno središče slovenske obale.

Pozdravi nas sonce, dva kar takoj kreneta proti Škocjanskemu zatoku, ostalim pa se najprej prileže jutranja kavica, potem pa se napotimo proti staremu delu mesta. 

Vmes nam zadiši iz pekarne in privoščimo si pecivo za malico.

Kot se spodobi, v mesto vstopimo skozi Vrata Munde, včasih glavna in zdaj edina še ohranjena mestna vrata od dvanajstih vrat zunanjega zida. Zgradili so jih leta 1516 v renesančnem slogu. Včasih je bil pred njimi most z utrdbo (Levji grad) za mitnico. Poleg njih je še del nekdanjega obzidja in stari umivalnik na notranji strani.

Malo naprej stoji mogočni Vodnjak Da Ponte, ki je bil omenjen že leta 1423, današnjo podobo je dobil leta 1666, uporabljali pa so ga do leta 1898. To je bil največji mestni vodnjak, v njem se je končal vodovod, ki je dovajal vodo v mesto.

Foto: Marta Brežan.

Po ozkih ulicah napredujemo na širni Titov trg, kjer se nam pogled ustavi na čudoviti Loži iz 15. stoletja (preurejena v 17. stoletju). Krasijo jo lepi beneški gotsko zašiljeni loki. Namenjena je bila meščanskim razpravam, ki so jih nato upoštevali v mestnem svetu. Stavbo krasi tudi kipec Marije z otrokom, ki so ga postavili v spomin na uničujočo kugo leta 1554/1555. V sredini 19. stoletja je v pritličju stavbe zaživela kavarna, ki velja za eno najstarejših v Sloveniji.

Nasproti nje stoji mogočna Pretorska palača, ki izvira iz 13. stoletja, s sedanjo podobo iz 15. stoletja in napisnimi kamni, kipi in grbi. Slikovita palača je bila včasih sedež mestnih vladarjev, danes pa je protokolarni objekt in mestna hiša. Še dve zanimivi stavbi iz 15. in 16. stoletja stojita zraven: Armerija (nekdanje skladišče orožja) in Foresterija za sprejem in bivanje gostov. 

Pokukamo v Stolnico Marijinega vnebovzetja, katere začetki segajo v 12. stoletje, večkrat je bila prenovljena, od jeseni 2021 pa se lahko pohvalijo s 16 ton težkimi orglami, ki so jih delno dobili kot darilo fundacije iz Švice. 

Ob obisku smo lahko prisluhnili njenim zvokom - vaji za koncert ob dvanajstih. Ob cerkvi stoji 54 metrov visok stolp iz 12. stoletja, ki so ga cerkvi pripojili kot zvonik v 15. stoletju. V njem visi zvon svetega Nazarija, najstarejši delujoči zvon v Sloveniji, ki so ga leta 1333 ulili v Benetkah. Za štiri evre vstopnine se je mogoče povzpeti na razgledišče 43 metrov visoko in občudovati razgled na mesto z okolico. 204 stopnice - malo preveč za nas.

Sprehodimo se po Čevljarski ulici in temeljito pregledamo izložbe in pročelja stavb, saj je v starem delu mesta v bistvu vsaka hiša palača ali kako drugače zgodovinsko pomembna. Pot nas naprej vodi na Bastion Belveder - utrjeno ploščad, ki je v preteklosti imela obrambno funkcijo. Svojčas je bilo to skladišče orožja, kasneje pa je postalo mestno razgledišče. Bastion iz leta 1554 (katerega videz se je v 19. stoletju nekoliko spremenil, leta 2010 pa je bil obnovljen) je edini ohranjeni utrdbeni objekt koprskega zunanjega obzidja. Ob utrdbi je danes panoramsko dvigalo, ki povezuje potniški terminal s starim mestnim jedrom. 

Občudujemo nalaganje kontejnerjev na ogromno ladjo Maersk, nad nami pa vojaška letala izvajajo loopinge.

Na drugi strani pa iznad starih hiš štrli Tomosov blok - povojni stanovanjski blok, delo arhitekta Eda Mihevca. Gre za 10-nadstropno stolpnico, zgrajeno leta 1957, kjer je bilo prvotno 90 majhnih garsonjer. Te so bile namenjene delavcem tovarne Tomos, ki so prihajali iz nekdanjih jugoslovanskih republik (v bistvu je bil to samski dom). Stolpnico so mnogi kritizirali, predvsem zaradi njenega porušenja silhuete mestnega jedra. Leta 2018 so jo prenovili, danes so v njej stanovanja. Zdaj poleg nje stoji še ena, malo nižja stolpnica.

Spustimo se na obalo, hodimo mimo mestnega kopališča, kjer mrgoli kopalcev, 

potem pa se zazremo preko zaliva v Semedelo in opazimo Gravisijev grad z obzidjem. Grad je bil zgrajen leta 1885 v neogotskem slogu. Postaviti ga je dal koprski zdravnik in plemič Pio Gravisi – Barbabianca. Kasneje so se lastniki menjali, nekaj časa je bil celo v lasti Mestne občine Koper, sedaj pa je ponovno v zasebni lasti. V stavbi je bila v dvajsetih letih 20. stoletja italijanska osnovna šola, po drugi svetovni vojni pa so bila tam celo socialna stanovanja. Po ponovnem prehodu v zasebno last je novi lastnik stavbo obnovil (nekateri deli so bili porušeni in obnovljeni v prvotni podobi, ohranjena so vhodna vrata, del zunanjega obzidja in freske), dodana je bila kapelica.

Nadaljujemo sprehod mimo Taverne - nekdanjega skladišča soli, kjer se danes odvijajo najrazličnejši glasbeni, kulturni, kulinarični in drugi dogodki. Skladišče soli je bilo postavljeno v 17. stoletju ob obzidju in starem koprskem mandraču. Po prvotnem sporu z Beneško republiko (prvič leta 1145), kjer je bil Koper poražen in prisiljen v tako imenovano »prisego zvestobe« beneškemu dožu, ob kasnejših spopadih Koper ni sodeloval (ostal je lojalen Benečanom) in tako je leta 1182 v zahvalo dobil za dobo 29 let pravico do monopolnega pristanišča soli, z izključno pravico na odseku med Gradežem in Puljem za uvoz soli na celino. S tem je Koper uveljavil svoj ekonomski primat med istrskimi mesti.

Zdaj nam pa že pošteno kruli v želodcih in napotimo se na Tržnico, ki jo sicer prenavljajo, stojnice so preselili na drugo stran, ostal pa je tudi lokalček, kjer pećejo ribe in druge dobrote iz morja. 

Odločimo se za ocvrte lignje: porcija je velika in vsebina res slastna. Vse skupaj pa je treba tudi zaliti s pijačo.

Junija smo občudovali nasade sivke in grme cvetočih oleandrov na velikem parkirišču. V poletni vročini je le še malo cvetov, osušena trava v Centralnem mestnem parku, ki so ga uredili leta 2018 na 26 tisoč kvadratnih metrih zasutega področja med nekdanjim otokom in celino (stroškov je bilo za tri milijone evrov) in okrasni elementi brez vode pa tudi izgledajo bolj klavrno. Kaj hočemo: suša je in treba je varčevati z vodo.

Po Semedelski promenadi se sprehodimo skoraj do mosta preko rečice Badeševice, ki izvira pod Svetim Antonom in se je prvotno izlivala v Škocjanski zatok, potem pa so jo delno speljali po umetni strugi tu do morja, da ne bi ob neurjih poplavljala. 

Semedelsko plažo proti Žusterni si ogledujemo od daleč. Dolga leta smo tu hodili po pohodniški in kolesarski stezi pod košatimi borovci, obala pa je bila neprivlačna za kopanje. Zadnja leta je voda v morju čistejša, lani pa je Mestna občina Koper z nasutjem pridobila okrog 20 tisoč kvadratnih metrov površine. Trate, drevesa, ob robu vrsta mladih oleandrov, v sredine še druge zasaditve. Plaža pa z nasutim peskom na nekaj mestih, lahkim dostopom do morja, vabi voda s temperaturo okrog 25 stopinj. Nas ne premami: na klopi uživamo ob pogledu na morje z veliko jadrnicami in drugimi plovili, boža nas prijeten veter, da nam pri 30 stopinjah v senci ni prevroče.

Ko se vračamo na Železniško postajo Koper, tudi iščemo senčne strani ulic. Pred odhodom vlaka ob 15.20 še obvezna kavica, potem pa vožnja proti domu. Za vlak IC plačamo evro in pol dodatka, v Zidani Most prispemo z zamudo, nekaj časa čakamo  na potniški vlak naprej in okrog pol osmih smo v Sevnici.

PRIJETEN, NITI NE TAKO KRATEK SKOK NA MORJE JE BIL TO.

Več posnetkov

Video: