Vremenska napoved ni obetavna, ampak tega smo še navajeni. Devet se nas zbere od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica in čakamo na EC vlak Mimara ob 8.09. Nima veliko zamude in na Jesenicah smo malo pred pol enajsto. Med vožnjo se pogovarjamo o železniški progi po Gorenjski, ki so jo zgradili leta 1870, torej osem let za našo ob Savi, drugi tir so pri nas usposobili leta 1944, Gorenjci ga pa še sploh nimajo. Na žalost so leta 1966 ukinili povezavo do Planice in trasa te proge je zdaj v glavnem kolesarska steza. Kako bi nam prišla prav ta proga ob velikih planiških dogodkih!
Jesenice so zrasle na mestu, kjer se Mežakla s podgorjem najbolj približa Karavankam in so delavsko, železarsko, hokejsko, obmejno gostoljubno mesto in občinsko središče.
Grb Občine Jesenice (21 tisoč prebivalcev) je enak grbu mesta Jesenice (13.600), predstavljen pa je na temno modrem ščitu, na katerem je v srebrni barvi upodobljen srednjeveški znak za železo. V njem je mogoče videti J za Jesenice in H za hokej. Nastanek Jesenic je povezan z razvojem fužinarstva ob reki Savi. Razvoj rudnikov, plavžev in fužin (topolnic železa) v jeseniški okolici se je začel konec 14. stoletja z ortenburškim rudarskim redom. Poleg fužin na Savi, Javorniku, Plavžu in Murovi so bile fužine tudi v Mojstrani, Radovni in Bohinju. Prvotne fužine so bile večinoma v lasti Italijanov. V drugi polovici 18. stoletja je nekdanje Bucellenijevo imetje kupil Valentin Ruard, ki je začel širiti in obnavljati rudna polja od Fenta do Kočne. Veliko rudnih polj v Karavankah je pripadalo tudi veletrgovcu Michelangelu Zoisu, lastniku fužin v Bohinju, Radovni in na Javorniku. Zois je bil prvi bogataš in najmočnejši fužinar na Kranjskem. Konec 18. stoletja, so Zoisi zašli v velike finančne težave, predvsem zaradi zastarelih obratov, visokih proizvodnih stroškov ter tuje konkurence. Večji del njihovega premoženja je bil že v tujih rokah. Zato do leta 1869 sporazumno s svojimi upniki ustanovili delniško družbo pod imenom Kranjska industrijska družba (KID). Tri leta kasneje je tudi Ruard zaradi podobnih težav kot Zoisi pristopil kot delničar h KID. Z dnem, ko je Ruard pristopil h KID, se je pričela nova era železarstva v jeseniški dolini, ki je trajala do konca druge svetovne vojne. Dve obsežni fužini sta se združili v celoto - največjo industrijo v Vojvodini Kranjski. Jesenice so postajale razvito mesto. Iz fužin je na Savi zrasla moderna železarna, kraj pa je dobival industrijsko podobo in je omogočal razvoj drugim panogam (turizem, obrt, gostinstvo, šolstvo, kultura, šport ...). Železarna je po letu 1960 doživela pospešen razvoj, leta 1992 se preoblikuje v več podjetij. Acroni leta 1999 prvič preseže prodajo 200 tisoč ton izdelkov (različna jekla, elektropločevina). (Vir: Wikipedia)
Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.
Po soncu se napotimo po še vedno Cesti Maršala Tita do Bistroja Oaza, kjer nam postrežejo z malico po sedem evrov: pasulj s klobaso ali zrezek s prilogo. Tudi kaj tekočega se prileže zraven.
Dovolj časa imamo, da se sprehodimo po Murovi na pobočju Mirce (1025 m), ki je najstarejši del Jesenic. Zgradbe so razporejene okrog jeseniške cerkve. V Valvasorjevem času je bilo staro mestno jedro le trg, ki so ga po nemško imenovali Marckt Assling. V kompleks stare Murove sodi tudi župna cerkev svetega Lenarta iz leta 1523, baročno je bila prezidana v prvi polovici 18. stoletja in kasneje večkrat obnovljena.
Vidimo lahko le zanimiva vrata Jožeta Plečnika, ki pa so zaklenjena. Žal je le nekaj hiš na Murovi ohranilo staro podobo, opazimo eno, ki je še lesena.
Muzej Kosova graščina je bila v prvotni obliki sezidana leta 1521 in je omenjena kot stari belopeški grad. Zgradil jo je zakupnik belopeške gosposke Žiga Dietrichstein. V Slavi Vojvodine Kranjske jo je leta 1689 predstavil Janez Vajkard Valvasor. Leta 1821, natančno 300 let po zgraditvi, jo je takratni lastnik jeseniški trgovec Frančišek Pavel Kos povečal in obnovil v klasicističnem slogu. Stavba je dobila zdajšnje ime. Graščina je kasneje prešla v last savskih fužinarjev Ruardov, kasneje Kranjske industrijske družbe. Nato jo je odkupila jeseniška srenja. Od leta 1883 do 1915 so stavbo uporabljali za ljudsko šolo. Med obema svetovnima vojnama so bili v njej občinski uradi in stanovanja, med in po drugi svetovni vojni pa še sodniški prostori in zapori. Danes graščina služi različnim praktičnim namenom in spada pod okrilje Gornjesavskega muzeja Jesenice. V graščini je od leta 1984 v prvem nadstropju stalna razstava novejše zgodovine Jesenic. V pritličju je galerija za občasne razstave in nekaj kipov. V drugem je poleg večnamenske dvorane za kulturne prireditve tudi občinska protokolarna in poročna dvorana. (Vir: Wikipedia)
Pred Železniško postajo Jesenice počakamo na avtobus za Javorniški Rovt (do Doma Pristava), ki naj bi odpeljal ob 11.59, pa malo zamuja. V nekaj več kot pol ure smo na cilju, taka je predstavitev Doma:
Dom Pristava v Javorniškem Rovtu se nahaja ob vznožju Karavank, v prijetnem ambientu naravnega okolja. Od Jesenic smo oddaljeni le 5 km, vendar dovolj, da ni čutiti mestnega vrveža. Dom stoji na nadmorski višini 975 metrov in je izhodiščna točka za razne pohodniške poti na okoliške hribe in gore. Komur ni do hoje, lahko preživi prijeten dan v bližnji okolici Doma Pristave, lahko si ogleda Zoisov park, mogoče nekoliko pozabljen, vendar čudovit … V poletnem času se boste prijetno ohladili v senci prastarih dreves, ki jih je pred 250 leti posadil znameniti botanik tistega časa Karel Zois (1756 – 1799), brat Žige Zoisa. Dom je nekdanja Zoisova pristava z vklesano letnico 1641, ki je zaradi zgodovinskega pomena zaščitena. Stoji ob robu travnika na vzhodnem podnožju slemena Španovega vrha nad vasjo Javorniški Rovt. Železarna Jesenice, ki je bila lastnica zgradbe in posestva, je 1. januarja 1953 odstopila poslopje Planinskemu društvu Javornik-Koroška Bela z namenom, da v njem uredi planinsko postojanko. PD jo je takoj uredilo in že 17. maja 1953 odprlo kot Dom Pristava na Javorniškem Rovtu. Leta 1971 so zgradili prizidek za kuhinjo in sanitarije, pridobili pa so tudi več sob. Notranjost doma so večkrat obnavljali in posodabljali. Karel Zois je bil eden prvih raziskovalcev kranjskega alpskega rastlinstva. Zbral je herbarij z okoli 2100 primerki. V glavnem je živel na gradu Brdo pri Kranju in na Javorniku pri Jesenicah. V letih 1785–1790 je na Brdu urejal grajski park, sadil domača in tuja drevesa ter alpske rastline. Ta nasad je prvi botanični vrt na Slovenskem. Zbiral je tudi slovenska imena rastlin. Bil je v stikih s takratnimi pomembnimi evropskimi botaniki. O svojem botaničnem delu Zois ni ničesar objavil. Podobno kot Žiga je samo pošiljal posušene ali žive rastline znancem, zlasti prijateljema F. X. Wulfnu v Celovec in N. T. Hostu na Dunaj, ki sta jih določala. Po njem se imenujeta zoisova zvončnica (Campanula zoysii) in zoisova vijolica (Viola zoysii) ter rod tropskih trav Zoysia. Ker je raziskoval alpsko visokogorje, je po njem imenovana tudi Zoisova koča na Kokrškem sedlu.
V Domu se najprej okrepimo s kavo, potem pa gremo po cesti iskat narcise.
Zanje smo že pozni, lepše so više, mi pa najdemo še lepe v senčnih legah.
Preseneti nas veliko orlic in pogačic, dosti je tudi kukavic (orhidej) in drugega cvetja.
Uživamo na svežem zraku, temperatura ozračja je 14 stopinj, na vrhu okoliških gora pa vidimo lise snega.
Drugi posnetek je delo Marte Brežan.
Mladostno razposajeni veselo zapojemo in zavriskamo, potem pa gremo raziskovat še vrste dreves v parku. Nekaj je domačih, veliko tujih (duglazija, kanadska čuga ...), večini se pozna starost. Rastejo okoli ribnikov,
klopce pa vabijo k počitku. Sonce je ostalo na Jesenicah, ni šlo z nami, začne rositi in moramo se zateči pod streho.
Foto: Marta Brežan.
Prej se še okrepčamo, da se ne prehladimo. Avtobus za Jesenice odpelje ob 15.05, pred odhodom pa si ogledamo še informativne table in med drugim izvemo, da je v slovenskem jeziku kar 120 imen za narciso, zelo pogosto jo imenujejo ključavnica. Sicer pa izraz "narke" pomeni odrevenelost, omotico - čebulica vsebuje snov, ki to povzroča. Narcisa pa poznamo iz grške mitologije: zaljubil se je v svojo podobo in svojo lepoto občudoval na vodni gladini. Bogovi so ga spremenili v cvetico, ki svojo glavo sklanja tako, kot je on sklanjal svojo nad vodo. Narcisa ima bledo Narcisovo polt in rumeno srce v ognjeno rdečem krogu.
Nekaj čez pol štirih je, ko smo spet na Jesenicah in tudi tu po malem prši. Pet se jih odpravi na vlak, štiri pa raziskujemo Jesenice: najprej pod dežniki, ki pa so kmalu odveč.
Mimo Gimnazije Jesenice in Gledališča Toneta nas vodi pot, potem pa preko tirov.
Nadhod krasijo posnetki prireditve Utrinki kulturne mavrice Jesenic, pripelje pa nas do dela Jesenic, ki ga imenujejo Stara Sava.
To je fužinarsko naselje iz konca 17. stoletja z ostanki plavža, enim od štirih skladišč oglja (Kolpern -1808), Cerkvijo Marijinega vnebovzetja (1606) ...
V nekdanji delavski kasarni s skupnimi stanovanji (konec 18. stoletja) sta Železarski muzej, ki pa ga trenutno obnavljajo, in Glasbena šola.
Največja zgradba v kompleksu je graščina iz začetka 16. stoletja, ki je tudi v gradbenih odrih. V njej nameravajo urediti muzejske prostore. Vrnemo se na Železniško postajo Jesenice,
občudujemo zanimivo poslikane podhode, potem pa posedimo še v lokalu na peronu in si pogasimo žejo. Ugotavljamo, da se bomo na Jesenice še vrnili, ko bodo dokončno uredili Staro Savo. Spomnimo se Žiga Zoisa (1747 – 1819), ki ni bil samo lastnik fužin, ampak tudi mecen mnogim pomembnim ustvarjalcem (Jernej Kopitar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik ...). Bil je tudi inovator: v Mestnem muzeju Ljubljana smo videli voziček, ki si ga je zamislil zaradi težav s putiko. Iz novejših časov ne pozabimo, da so z Jesenic: Miha Mazzini, Helena Blagne, hokejist Anže Kopitar ...
Ob 17.39 odpelje naš EC vlak z Jesenic in pred osmo zvečer smo v Sevnici.
Drugo leto gremo spet iskat narcise, malo prej, da bodo tudi na nižjih travnikih bujno cvetele.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar