Slaba vremenska napoved za zahod, torej gremo na potep bolj proti vzhodu in ne predaleč. Kombi se nekaj kuja, ampak servis je pri roki in po malo daljšem času za kavo in klepet nas je spet pripravljen prenašati. Večina se zapelje do Črešnjic pri Frankolovem, od koder je do Stolpnika na 1012 metrov le uro hoda po lepo speljani stezi. Dva junaka pa se na vrh odpravita po daljši poti. Presenečajo nas zelene preproge čemaža, pa tudi lepi razgledi v dolino, ki jo sonce občasno obsije kot z žarometi. Bivak na Stolpniku je celo odprt, nas pa mika vzpon na vrh razglednega stolpa. Samo 140 stopnic je treba premagati, dodati pa je treba še krepke sunke vetra, ki gospodari tudi z vrhovi dreves. Ampak mi se ne damo, vsi osvojimo vrh stolpa in smo nagrajeni s krasnimi razgledi na vse strani neba. Vračamo se proti Žički kartuziji in prav nam pride nasvet domačina za lovsko stezo, ki nam skrajša pot in nas reši ceste. Privoščimo si vodenje po ostankih te najstarejše kartuzije v Sloveniji, ogledamo si muzej, pred naseljem Žiče pa nas Vinko popelje še v bivši kamnolom, kjer je rastišče žičkega grobelnika, podvrste grobelnika, ki raste samo na tem mestu. Zdaj pa je edina dilema, po kateri poti domov. Skozi naselje Žiče, potem pa so tu Loče in nekako zaidemo proti vinskim goricam Ostrožnega. K sreči nas reši domači župnik, ki nas zapelje še na gostoljubno domačijo Črešnar. Tako je razumljivo, da pot proti Šentjurju, Planini in Sevnici nadaljujemo šele po precej dolgem postanku. Ali bomo šli v te prijazne kraje v jeseni pomagat trgat grozdje? Seveda bomo! Ni dvoma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar