7. 04. 08

Veter hrumi v bukvah na Mirni gori - 7. 4. 2008



Že dolgo nismo bili v Beli krajini, zakaj je ne bi za spremembo mahnili tja? Mimo Novega mesta in preko Gorjancev in že smo v Semiču na dobri kavici pri enkratni natakarici v bifeju poleg trgovine. Malo se motamo po cestah, potem pa le najdemo pravi odcep v vasi Vrčice in se po gozdnih cestah zapeljemo na Planino. Do vrha Mirne gore je samo dobre pol ure, malo več pa se zamudiš, če predelaš vse opise učne poti. Moram priznati, da so se urejevalci zelo potrudili. Že kar na začetku poti nas začne preganjati veter, ki občasno prinese tudi droben dež. Proti vrhu, ki je na višini več kot tisoč metrov, v krošnjah dreves že presneto buči. Ne damo se preveč motiti in na pokriti terasi planinske koče pomalicamo, nazaj v dolino pa se odpravimo po malo daljši poti - po cesti. Da ne bi imeli premalo hoje, jo mahnemo še k cerkvi s pokopališčem, kjer so napisi na nagrobnikih v glavnem v nemščini. Dokaz, da so tu včasih živeli Kočevarski Nemci. Ob poti nas zamika še ogled velikanske bukve, sicer pa na vožnji domov občudujemo drevje, ki je v najlepšem cvetju. Obisk pri Vinku v Češnjicah in krst novega tlaka pred hišo Kotnikovih na Logu pa spadata pod točko razno, kar pomeni predvsem prijetno in zabavno.

Ni komentarjev: