Dvajset ljudi, kombi, trije osebni avtomobili - kar lepa odprava na nedeljski pohod. Tone nam je naročil, naj se pripeljemo do Sel pod Lisco, od tu pa nas popelje po gozdnih, samo njemu znanih poteh. Malo v hrib, pa postrani, po grebenu, potem pa strmo navzdol, malo naravnost in strmo navkreber. Vsaj to nam je jasno, da gremo skoraj natančno proti severu. Na Borštu (642 metrov) se nam odpre pogled proti Lisci, pa hribih nad Rimskimi Toplicami in Laškim. Krasen kraj za malico, še podrta drevesa imamo za sedež. Zdaj pa proti jugozahodu, malo dol, pa krepko navzgor, še sreča, da so to mehke gozdne poti in le tu in tam cesta. Nekje nad globačo, kjer vidiš samo gozd, kraljujejo gostoljubni Zagodetovi. Luka, prisrčna hvala za prijaznost, pijačo, slastne ocvirke! Mi pa še kar navkreber do druge Zagodetove hiške, kjer si na okenski polici žejni mimoidoči lahko kar sam postreže s pijačo. Enkratno!
Od tu pa ni več daleč do Lovrenca in tu se sončnim žarkom nastavljajo mali in veliki encijani. Kar ne moreš se nehati čuditi tej prekrasni modrini med skoraj še suho travo. Proti našim jeklenim konjičkom nas pot vodi mimo prijazne hiške Toneta in Helene. Zdaj vemo, zakaj sta v njej preteklo noč prespala: tako slastnega sirovega zavitka ni mogoče speči na mah. In kavica se je krasno ujela z njegovim okusom. Drugih pijač pa bolje, da ne omenjam. Velik izbor in nemajhne količine - le toliko. Upamo, da bomo kdaj lahko s kakšno delovno akcijo vsaj malo povrnili gostoljubje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar