Sončno jutro brez oblačka, še luna je čisto čista na nebu. Takoj po zajtrku - na teren. Na obali veter meče valove v zrak, do Simonovega zaliva še gre, pot ob obali proti Belvederju pa je ena sama prha. Kaj takega pa še ne! Gremo skozi Jagodje, do tu pa res ne pride voda. Krasni razgledi nazaj na Izolo, pa tudi proti Ankaranu, Debelemu rtiču in Trstu. Od Belvederja naprej že znano uživanje ob oljčnem nasadu, potem pa po travniški stezi. Veter lepo pihlja, da človeku ni prevroče. Steza nad previsnimi stenami, spodaj pa valovi morja, to me vedno očara. In pogled na Piran v daljavi... Še prehitro sva v Strunjanu, kjer si privoščiva zasluženo kavico. Zdaj pa po mostičkih na solinah in pri Salineri spet v hrib. Tudi steza proti Pacugu je krasna, malo je pa le treba paziti, da ne čofneš v kakšno mlako, če preveč oprezaš za lepimi razgledi. Proti Fiesi pelje tlakovana pot strmo navzdol, naprej pa se že vije pot proti Piranu. Tu spet morje kaže svojo moč: valovi so visoki kakšnih pet metrov in več, ampak se jim je mogoče izogniti in suh priti v Piran. Tu nikoli ne vem prav, po kateri ozki ulici bom kam prišla, res je pa tudi, da se še nikoli nisem čisto izgubila. Po treh urah hoje se prileže povratek z avtobusom.
Popoldne bi bilo pričakovati, da je na vrsti počitek, ampak sonce preveč vabi. Sprehodiva se med vinogradi tik ob Izoli, pa še po nekdanji trasi železnice do predora v Jagodju, nazaj pa občudujeva kakijeva drevesa, parfumirava roke z rožmarinom, skratka uživava v okolju, kolikor se da.
Ni komentarjev:
Objavite komentar