Sonce na vzhodu gotovo bo, pa izkoristimo to! Gremo na jugovzhod - v Belo krajino! Preko Novega mesta in Dolenjskih Toplic smo s kombijem kmalu na začetku Semiča, kjer nas pozdravlja sonce, v dolini pa jezera megle.
Čisto jesensko! Malo kvačkamo, kje naj bi začeli hoditi, potem pa nas prijazna uslužbenca na železniški postaji usmerita. Prav blizu - prva ovira. Lokal z dišečo kavico in uživanje ob njej ter pravo martinčkanje na skoraj poletnem soncu. Potem pa le zavijemo postrani in v hrib med številne vinograde in vinske hrame. Razveselimo se posrečene prošnje širokolistne lobodike, naj ji pomagamo preživeti. Po gozdu pot postane že skoraj avtocesta in prijetno brodimo uro in še malo po listju vse do Smuka in višine 545 metrov. Lepo obnovljena cerkev, nova lovska koča, ki jo odprejo šele popoldne, razgledi do Metlike, Črnomlja in še kam... Za malico in sončenje si vzamemo kar veliko časa. Kaj pa vemo, kdaj bo spet tak topel in prijeten dan. Zamika nas še ovinek do koče polharskega društva, ki jo krasijo zanimive lesene skulpture, potem pa nazaj v dolino. No, pred odhodom je treba še malo namočiti grlo. Ne spodobi se, da ne bi vsaj pokusili belokranjske kapljice. Vračamo se preko Vahte in ugotovimo, da je ta pot krajša od tiste zjutraj. Pridobljeni čas koristno porabimo s postankom pri Anici in Franciju na Logu, pomagamo jima popiti nekaj sveže stisnjenega jabolčnega soka. Prijatelji smo zato, da si pomagamo, ne?
Čisto jesensko! Malo kvačkamo, kje naj bi začeli hoditi, potem pa nas prijazna uslužbenca na železniški postaji usmerita. Prav blizu - prva ovira. Lokal z dišečo kavico in uživanje ob njej ter pravo martinčkanje na skoraj poletnem soncu. Potem pa le zavijemo postrani in v hrib med številne vinograde in vinske hrame. Razveselimo se posrečene prošnje širokolistne lobodike, naj ji pomagamo preživeti. Po gozdu pot postane že skoraj avtocesta in prijetno brodimo uro in še malo po listju vse do Smuka in višine 545 metrov. Lepo obnovljena cerkev, nova lovska koča, ki jo odprejo šele popoldne, razgledi do Metlike, Črnomlja in še kam... Za malico in sončenje si vzamemo kar veliko časa. Kaj pa vemo, kdaj bo spet tak topel in prijeten dan. Zamika nas še ovinek do koče polharskega društva, ki jo krasijo zanimive lesene skulpture, potem pa nazaj v dolino. No, pred odhodom je treba še malo namočiti grlo. Ne spodobi se, da ne bi vsaj pokusili belokranjske kapljice. Vračamo se preko Vahte in ugotovimo, da je ta pot krajša od tiste zjutraj. Pridobljeni čas koristno porabimo s postankom pri Anici in Franciju na Logu, pomagamo jima popiti nekaj sveže stisnjenega jabolčnega soka. Prijatelji smo zato, da si pomagamo, ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar