Ponedeljkova skupina danes spet hiti proti Kraškemu robu. Pod Črnim kalom, skozi Podpeč, Zazid in že je treba parkirati. Hrast z veliko kovinskimi kažipoti je res prava uganka, vendar nam s pomočjo zemljevida in izkušenega Vinka uspe pogruntati pravo smer za Lipnik.
Po lepo markirani poti ne hodi dosti planincev, spretno se je treba potruditi med vejami grmovja in robido, od železniške postaje naprej pa nas čaka udobna široka pot. No, malo se je treba tudi vzpenjati, zato pa smo poplačani z lepimi razgledi na okoliške hribe in doline pod nami. Po malici na 804 metrov visokem Lipniku se dva pogumneža odpravita še na sosednji hrib, nekateri po grebenu, drugi pa po že prehojeni poti nazaj v dolino. Približno tri ure hoje nam je za danes kar dovolj. S kombijem se zapeljemo še v vas Rakitovec, ki je že čisto blizu meje s Hrvaško, potem pa proti Movražu, kjer nas razveseli žareči ruj. Toda naš program še ni končan: na poti proti Kopru poskusimo in kupimo refošk, v Strunjanu pa imamo naročene kakije. Ti se nam tudi sicer smejejo z marsikaterega drevesa na obali.
Po lepo markirani poti ne hodi dosti planincev, spretno se je treba potruditi med vejami grmovja in robido, od železniške postaje naprej pa nas čaka udobna široka pot. No, malo se je treba tudi vzpenjati, zato pa smo poplačani z lepimi razgledi na okoliške hribe in doline pod nami. Po malici na 804 metrov visokem Lipniku se dva pogumneža odpravita še na sosednji hrib, nekateri po grebenu, drugi pa po že prehojeni poti nazaj v dolino. Približno tri ure hoje nam je za danes kar dovolj. S kombijem se zapeljemo še v vas Rakitovec, ki je že čisto blizu meje s Hrvaško, potem pa proti Movražu, kjer nas razveseli žareči ruj. Toda naš program še ni končan: na poti proti Kopru poskusimo in kupimo refošk, v Strunjanu pa imamo naročene kakije. Ti se nam tudi sicer smejejo z marsikaterega drevesa na obali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar