29. 04. 08

Mozirski gaj - 29. 4. 2008



Pretekli torek je na izletu lilo, danes je spet torek in spet dežuje. Pa kaj? Rože so z dežnimi kapljicami še posebno lepe, torej v Mozirski gaj! Glej, glej: vstopnice prodajajo v bolj urejenem okolju, za vsako državo Evropske unije so zasadili drevo, postavili so lep kozolec, urejajo japonski vrt... Zasaditve pomladanskih rož in grmovnic pa so tako že klasično lepe.



Škoda bi bilo prehitro oditi s tega konca in se ne sprehoditi ob Savinji do Nazarij, kjer nas na hribu vabita cerkev in samostan, ob sotočju Savinje in Drete pa mogočni grad Vrbovec z muzejem gozdarstva in lesarstva. Tudi kaj dobrega za pod zob se bo našlo v kraju Nazarje ali pa v Mozirju. Pa nikar se ne izgovarjajte, da je do tja predaleč, tudi z javnimi prevoznimi sredstvi se da, če ni druge možnosti. Na žalost samo ob delavnikih (avtobus iz Celja ob 9.10 in 10.10, povratek ob 17.05 iz Mozirja), ob sobotah pa se že zatakne glede vračanja v Celje, nedelja je za prevoznike očitno gospodov dan. Ampak, kjer je volja, tam je tudi pot!

28. 04. 08

Po Kraškem robu - 28. 4. 2008



Krasen sončen dan - kot nalašč za pohajkovanje po Krasu. Do Črnega Kala seveda s kombijem, zadnji del po stari cesti, ki smo jo že skoraj pozabili. Potem pa takoj pod stene, kjer se plezalci trudijo v prijetnem hladu dopoldneva. Mi pa nismo tako podjetni: po široki poti se dvignemo na rob sten in potem zakoračimo ob robu prepada. Odpirajo se nam krasni razgledi na Koper, Tinjan, Trst in doline vmes. Okrog nas pa slikoviti bori, dišeči grmi, nešteto kukavic, modri irisi. Lepo koračimo skoraj na isti višini, potem pa se le potrudimo in se povzpnemo do stare cerkve Marije Snežne. Na poti nazaj se ob žici spustimo pod stene, se malo ohladimo v jami Ladrica, potem pa lepo proti Črnemu Kalu. Škoda bi bilo ostati na tako lep dan doma!

24. 04. 08

Z izgnanci - 24. 4. 2008



Društvo izgnancev Sevnica ima problem: vsi prostori za njihov izlet še niso zasedeni. Jaz pa tako rada pomagam v takih primerih. :-) In spet je tu en lep dan.
Prizadevni organizatorji so se uspeli dogovoriti za obisk parlamenta in tako se sprehodimo po stavbi s strokovnim vodstvom, potem pa z balkona velike dvorane prisluhnemo predsedniku Turku, ki je nagovoril poslanke in poslance. Sprejem in kavica pri obeh sevniških poslancih in poslanski skupini pa je bolj v stilu časa pred volitvami.
Sprehod po sončni Ljubljani je vedno prijeten, nas pa prijetno presenetijo tudi zanimive postavitve Mestnega muzeja in prepričljivost vodnikov po njem. Če imate kdaj čas, ga obiščite, čisto blizu Križank je. Za prvi vtis pa njihova spletna stran: http://www.mm-lj.si/. Še z višine je tudi treba kdaj pogledati na mesto: pogled z gradu je bil enkraten. Potem pa na kosilo v Homec blizu Domžal.



Najprej politika, potem kultura, kaj pa natura? Takoj po kosilu! Volčji Potok vabi z narcisami, tulipani, azalejami... pa tudi z orhidejami... miniaturami iz Minimundusa... Od 26. aprila do 4. maja pa nas bodo razvajali še s cvetličarsko razstavo in še čim. Preverite na: http://www.arboretum-vp.si/ in se pustite zapeljati!

22. 04. 08

Gremo na morje - 22. 4. 2008



Zakaj ne bi na svojem prvem letošnjem izletu Društva upokojencev Sevnica šli na morje? Ampak nekdo tam zgoraj je željo po vodi malo napačno razumel in je cel dan spuščal na nas nenavadno velike količine dežja. Avtobus ima streho, pa se nismo preveč sekirali. V Kobjeglavi smo pridno prisluhnili razlagi strokovnjaka, kako ravnajo s pršutom, potem pa smo še pokusili to narezano dobroto. Terana pa je bilo samo za usta poplaknit. Da bi doživeli mejo brez meje, smo krenili v Trst, kjer pa je tako lilo, da so se samo najbolj pogumni sprehodili do prvih trgovin. Te so na srečo spet pod streho. Z Tinjana je navadno lep razgled daleč naokoli, nas pa je veter z dežjem hitro pregnal nazaj v naše prevozno sredstvo. Pa poskusimo še na našem morju: Portorož spet med dežnimi kapljami, podaljšana kava s toplim mlekom pa je vseeno prijala. Kosilo na Belem Križu in pogled skozi okno na mokro zelenje. Pri ponovnem vkrcavanju v avtobus nam celo ni bilo treba odpreti dežnikov. Pa pri kleti Vina Koper tudi ne. Na avtocesti proti Ljubljani spet lije. Še dobro, da razpoloženje na izletu ni odvisno samo od vremena. In ne boste verjeli: proti večeru se nam je pokazalo celo sonce. Res blagoslovljen dan!

20. 04. 08

Lovrenc in tam okrog - 20. 4. 2008



Dvajset ljudi, kombi, trije osebni avtomobili - kar lepa odprava na nedeljski pohod. Tone nam je naročil, naj se pripeljemo do Sel pod Lisco, od tu pa nas popelje po gozdnih, samo njemu znanih poteh. Malo v hrib, pa postrani, po grebenu, potem pa strmo navzdol, malo naravnost in strmo navkreber. Vsaj to nam je jasno, da gremo skoraj natančno proti severu. Na Borštu (642 metrov) se nam odpre pogled proti Lisci, pa hribih nad Rimskimi Toplicami in Laškim. Krasen kraj za malico, še podrta drevesa imamo za sedež. Zdaj pa proti jugozahodu, malo dol, pa krepko navzgor, še sreča, da so to mehke gozdne poti in le tu in tam cesta. Nekje nad globačo, kjer vidiš samo gozd, kraljujejo gostoljubni Zagodetovi. Luka, prisrčna hvala za prijaznost, pijačo, slastne ocvirke! Mi pa še kar navkreber do druge Zagodetove hiške, kjer si na okenski polici žejni mimoidoči lahko kar sam postreže s pijačo. Enkratno!



Od tu pa ni več daleč do Lovrenca in tu se sončnim žarkom nastavljajo mali in veliki encijani. Kar ne moreš se nehati čuditi tej prekrasni modrini med skoraj še suho travo. Proti našim jeklenim konjičkom nas pot vodi mimo prijazne hiške Toneta in Helene. Zdaj vemo, zakaj sta v njej preteklo noč prespala: tako slastnega sirovega zavitka ni mogoče speči na mah. In kavica se je krasno ujela z njegovim okusom. Drugih pijač pa bolje, da ne omenjam. Velik izbor in nemajhne količine - le toliko. Upamo, da bomo kdaj lahko s kakšno delovno akcijo vsaj malo povrnili gostoljubje.

18. 04. 08

Magolnik - 18. 4. 2008



Kje pa je to, boste vprašali. V Radečah zavijete proti Svibnemu, iz Svibnega pa najbolje peš skozi gozd ali po cesti. Še laže je, če imate za vodiča kakšnega prijaznega domačina - kot mi. Dobro uro smo hodili po gozdovih, po cesti je pa še bliže. Če je pozimi dovolj snega, je to prijetno smučišče, mi pa smo prišli na srečanje tistih, ki hodijo v hribe ob polni uri. Poleg treh skupin iz Sevnice sta prišli še skupini iz Polzele in Ptuja. Tako je večer minil v prijetnem vzdušju ob klepetu, pesmi in plesu. Manjkalo ni niti dobre jedače in pijače. Čez dan se je vsake toliko časa ulil dež, zvečer pa se je zjasnilo in skoraj polna luna se je pokazala v vsej svoji veličini. Še bolj zanimiv pogled nanjo pa je bil skozi teleskop. Organizatorja Kulturno turistični rekreativni center Radeče in Planinsko društvo Sevnica sta se res izkazala, študijskega krožka Sopota s Svibnega pa tako ni treba posebej predstavljati, ker je znan že širom Slovenije po bogati dejavnosti v tem slikovitem kraju tik pod razvalinami starega gradu.

16. 04. 08

Mala in Velika planina - 16. 4. 2008



Skoraj poln avtobus veselih planincev je spet na poti. Danes imamo dve slavljenki, ki za rojstni dan častita s pecivom, potico in pijačo. Zakaj sem sploh vzela malico s sabo? Zidani Most, Celje, Gornji Grad s kavo, Črnivec, Kranjski Rak - vse to gre z avtobusom. No, zadnji del predvsem zato, ker nas vozi Ivan, ki se ne ustraši ozke ceste in nas tako pripelje na več kot tisoč metrov nadmorske višine. Zdaj pa v strmi gozd in kaj kmalu je pred nami travnik, na katerega se je kar razlila modra barva žafranov. Toliko cvetov še nisem videla na enem mestu! Spet v hrib in zdaj nas pozdravljajo telohi, malo naprej se družijo z žafrani, više pa spet sami žafrani, ki kukajo tudi skozi sneg. Ob Domžalski koči na Mali planini je snežnih zaplat vse več, mi pa nadaljujemo svoj pohod proti cerkvici Marije Snežne, kjer si privoščimo malico ob krasnem pogledu na Kamniške Alpe. Na poti proti najvišji točki Velike planine nad nami zaplešejo prve snežinke, ki se jih razveselimo kot otroci. Ves čas pa občudujemo tudi arhitekturo planšarskih bajt, res so nekaj edinstvenega. Toplo malico v koči smo si krepko zaslužili, pa prijeten klepet tudi. Pri spustu je treba paziti na vsak korak, ampak, saj smo tega že vajeni. In v dolini smo si rekli: "Spet je bil to en lep dan!".

12. 04. 08

Bela krajina - 12. 4. 2008



Kljub slabemu vremenu je avtobus za sobotni planinski in naravovarstveni izlet skoraj poln. Ob klepetu hitro mine vožnja skozi Trebnje, Novo mesto in Črnomelj do naselja Pusti Gradac, od koder nas prijazna domačina popeljeta po krajinskem parku Lahinja. Bujna zelena trava obroblja rjave skrbno preorane njive, vmes so beli šopki cvetočih dreves. Dež pa narahlo zmaka - zemljo in nas. Pogumno stopamo ob močvirjih, mlakah in kraških kotanjah; iščemo izvire in ponorje; hvalimo in malo kritiziramo izgled hiš in naselij. Vmes zaidemo še k izdelovalki spominčkov in prisluhnemo glasovom gudala. Pri izviru Lahinje pa že preženemo dež in se odločimo za malico. Tok Lahinje nas res navduši, zato ga spremljamo do slikovitega okljuka in zbrano prisluhnemo razlagi o rastlinah tega področja, cerkvici, žagi in mlinu. Zavemo se pomena, da pustimo naravo takšno, kot je. No, ogledov pa še ni konec. Vodnika nas v Kanižarici presenetita s predstavitvijo rova opuščenega premogovnika, svojo pozornost pa posvetimo tudi mobilnim hišam, ki jih izdelujejo v bližnji tovarni. Okusna malica v gostilni, ki tudi ni daleč, pa ni presenečenje, to smo pričakovali. Ko smo spet pod varno streho našega avtobusa, dež spet ropota po njej. Ne boš nam preprečil lepih doživetij, planinci se ne damo tako hitro!

10. 04. 08

Konjiška gora - 10. 4. 2008



Slaba vremenska napoved za zahod, torej gremo na potep bolj proti vzhodu in ne predaleč. Kombi se nekaj kuja, ampak servis je pri roki in po malo daljšem času za kavo in klepet nas je spet pripravljen prenašati. Večina se zapelje do Črešnjic pri Frankolovem, od koder je do Stolpnika na 1012 metrov le uro hoda po lepo speljani stezi. Dva junaka pa se na vrh odpravita po daljši poti. Presenečajo nas zelene preproge čemaža, pa tudi lepi razgledi v dolino, ki jo sonce občasno obsije kot z žarometi. Bivak na Stolpniku je celo odprt, nas pa mika vzpon na vrh razglednega stolpa. Samo 140 stopnic je treba premagati, dodati pa je treba še krepke sunke vetra, ki gospodari tudi z vrhovi dreves. Ampak mi se ne damo, vsi osvojimo vrh stolpa in smo nagrajeni s krasnimi razgledi na vse strani neba. Vračamo se proti Žički kartuziji in prav nam pride nasvet domačina za lovsko stezo, ki nam skrajša pot in nas reši ceste. Privoščimo si vodenje po ostankih te najstarejše kartuzije v Sloveniji, ogledamo si muzej, pred naseljem Žiče pa nas Vinko popelje še v bivši kamnolom, kjer je rastišče žičkega grobelnika, podvrste grobelnika, ki raste samo na tem mestu. Zdaj pa je edina dilema, po kateri poti domov. Skozi naselje Žiče, potem pa so tu Loče in nekako zaidemo proti vinskim goricam Ostrožnega. K sreči nas reši domači župnik, ki nas zapelje še na gostoljubno domačijo Črešnar. Tako je razumljivo, da pot proti Šentjurju, Planini in Sevnici nadaljujemo šele po precej dolgem postanku. Ali bomo šli v te prijazne kraje v jeseni pomagat trgat grozdje? Seveda bomo! Ni dvoma.

7. 04. 08

Veter hrumi v bukvah na Mirni gori - 7. 4. 2008



Že dolgo nismo bili v Beli krajini, zakaj je ne bi za spremembo mahnili tja? Mimo Novega mesta in preko Gorjancev in že smo v Semiču na dobri kavici pri enkratni natakarici v bifeju poleg trgovine. Malo se motamo po cestah, potem pa le najdemo pravi odcep v vasi Vrčice in se po gozdnih cestah zapeljemo na Planino. Do vrha Mirne gore je samo dobre pol ure, malo več pa se zamudiš, če predelaš vse opise učne poti. Moram priznati, da so se urejevalci zelo potrudili. Že kar na začetku poti nas začne preganjati veter, ki občasno prinese tudi droben dež. Proti vrhu, ki je na višini več kot tisoč metrov, v krošnjah dreves že presneto buči. Ne damo se preveč motiti in na pokriti terasi planinske koče pomalicamo, nazaj v dolino pa se odpravimo po malo daljši poti - po cesti. Da ne bi imeli premalo hoje, jo mahnemo še k cerkvi s pokopališčem, kjer so napisi na nagrobnikih v glavnem v nemščini. Dokaz, da so tu včasih živeli Kočevarski Nemci. Ob poti nas zamika še ogled velikanske bukve, sicer pa na vožnji domov občudujemo drevje, ki je v najlepšem cvetju. Obisk pri Vinku v Češnjicah in krst novega tlaka pred hišo Kotnikovih na Logu pa spadata pod točko razno, kar pomeni predvsem prijetno in zabavno.

3. 04. 08

Likovne beležke - 3. 4. 2008

Končuje se peto študijsko leto Univerze za tretje življenjsko obdobje v Sevnici. Od oktobra smo pridno obiskovali predavanja ob torkih, se veselili ekskurzij enkrat na mesec, večina slušateljev pa se je udeleževala vsaj enega krožka. Danes zvečer so se predstavili člani slikarske delavnice pod mentorstvom Toneta Zgonca. Kakšno prijetno presenečenje, ko izkušeni ljudje izlijejo na platno ali papir svoje, pogosto še mladostne, sanje. Kot so rekli: ustvarjali so za svojo dušo in za gledalce. Hvala vam in čestitamo!

Krim, močvirska logarica in še kaj - 3. 4. 2008



Četrtkova skupina planincev Planinskega društva Lisca Sevnica je imela prostor v kombiju in tako sem že drugič ta teden lahko šla na planinski izlet. Pričakovanja glede vremena nič kaj velika, pa smo bili prijetno presenečeni, saj nas je skoraj ves čas grelo sonce. Odločitev je padla: Krim iz Iškega Vintgarja. Kar strma steza nas popelje navkreber, priti je pač treba na višino 1107 metrov. Kmalu nas pričaka sneg, v katerem lahko odkrivamo sledi živali. Kaj pa je tisti veliki odtis? To ne more biti nič drugega kot medved! K sreči sled ni sveža, vseeno pa se malo bolj zavzeto oziramo naokrog. Markirana pot se nam nekam izgubi, ampak mi se ne ustrašimo niti brezpotja in srečno prikrmarimo na vrh. Pozdravi nas lep razgled na morje megle, okoliške hribe in mogočne gore v daljavi. Spust nam je za malo malico, tudi markacije so lepo na svojih mestih.



Zdaj pa še posladek dneva: gremo iskat močvirske logarice! Največ jih odkrijemo na travniku blizu Iga v smeri proti Škofljici. Na levi strani ceste so prave grede teh nenavadnih cvetic. Še eni posebnosti namenimo na poti domov svojo pozornost: ob cesti iz Trebnjega proti Mirni po novem stoji obrezana vrba v veliki pleteni košari. Bogat dan, kajne?