3. 06. 10

Maroko - 30. 4. in 1. 5. 2010

Še zadnje fotografiranje pred hotelom in ponovno ugotavljanje, kako imajo stavbe urejeno fasado samo spredaj, stranski zidovi pa so pogosto neobdelani. Računajo, da bodo še dograjevali? Z veseljem odidemo na ogled Fesa - mesta, ki je bilo ustanovljeno že v osmem stoletju in je tako najstarejše med štirimi kraljevimi mesti v Maroku. Leži na slikovitem prostoru v dolini med visokimi hribi in njegov novi del   krasijo parki in vodometi. 

Na kraljevi palači občudujemo dragocena vrata, potem pa se posvetimo staremu delu mesta medini in suku - tržnici. Ogledamo si, kako pod spretnimi rokami nastajajo kovani krožniki, pa postopek barvanja usnja in tkanja. Spretni trgovci so zelo prijazni, tako mimogrede kupiš kaj nepotrebnega. Včasih so nadležni ulični prodajalci, ki so te sposobni kar dolgo spremljati in prepričevati za nakup. Ulice so v starem delu v resnici res uličke, kjer se drenjajo pešci, vmes kakšno kolo ali motorno kolo, za transport pa predvsem uporabljajo mule. Tako je treba dobro gledati pod noge in se ustaviti za pogled na kakšno zanimivo fasado ali številne mošeje. Vmes se najdejo tudi zanimive restavracije in v eni izmed njih se tudi mi okrepčamo. Po kosilu nadaljujemo z ogledi in obiščemo še izdelovalnico keramike. Marsikdo se navduši za tagine - keramično posodo za kuhanje v sopari.










Suk mi je pa kakor sen, se zdim Arabcem lahek plen.
Svojih evrov ne dam, sam še dirhame mam, za vsako stvar jaz vneto barantam.
(Melodija: Regiment po cesti gre)

Ob slovesu od Fesa se zapeljemo nad mesto za boljšo predstavo in fotografiranje. Najbolj se čudimo ob pogledu na množico krožnikov za satelitsko televizijo, tudi na stavbah, ki že na pol razpadajo.

Do Casablance vodi prava avtocesta in hitro brzimo mimo polj, ki jih domačini obdelujejo največ ročno. Sledi področje z vinogradi, pa veliki gozdovi hrasta plutovca. Postajališča ob cesti so dobro urejena in ponujajo vse potrebno lačnemu in žejnemu popotniku. Tudi stranišč je dovolj, zraven pa umivalniki - tudi za obredno umivanje ter neverjetno - majhne molilnice.










Že v mraku se pripeljemo v največje maroško mesto Casablanco. Toliko časa še imamo, da se sprehodimo do mogočne mošeje Hassana Drugega, ki je najvišja verska zgradba na svetu, saj je minaret visok 210 metrov. Šest let so jo gradili do 1993 in opravili okrog 50 milijonov delovnih ur, pri tem pa vgradili 300 tisoč kubičnih metrov cementa, 40 tisoč ton jekla, 65 tisoč ton marmorja, 40 tisoč kvadratnih metrov cedrovine... Nekaj posebnega je premična streha, pa tudi dekoracija notranjosti z bogatimi lestenci. Delno so tla iz stekla, pod njim je morje, saj sta dve tretjini zgradbe dejansko na morju. Sprejme pa lahko 25 tisoč vernikov, le manjši ločeni del na galeriji  je namenjen ženskam. Tako moških pri molitvi nič ne moti. Seveda se morajo obiskovalci pred vstopom sezuti. Čevljev pa tu ni mogoče pustiti pred vrati, saj bi jih bilo preveč, v vrečki jih vzameš s sabo. Zapeljemo se še ob obali in si pogledamo celotni kompleks od daleč. 
Ta večer pa nam maroški vodnik Hasan pripravi še posebno presenečenje: tri torte za rojstni dan Vesni, ki ji s pesmijo želimo vse najboljše, potem se pa vsi skupaj posladkamo.
Pozno zvečer in zgodaj zjutraj se potikamo po letališču, kjer preživimo neskončne varnostne preglede. Ti nas čakajo tudi pri prestopanju v Rimu, potem pa se razveselimo domačega avtobusa v Trstu. Zdaj smo že skoraj doma. Povsod je lepo, doma je pa le najlepše!

Slovenijo mi ljubimo, se v Maroku zavemo.
Čiste vode je vir, je v trebuhu ljub mir, driske naše vzemi, vzem hudir.
(Melodija: Regiment po cesti gre)

Video:
Več fotografij:
Spletne strani:

Ni komentarjev: