15. 06. 10

Rab, Goli otok, otok Sveti Grgur - 12. in 13. 6. 2010


Zgodaj je treba na pot, če hoče človek dobro izkoristiti dan. Ob štirih zjutraj je že vse spakirano v dveh avtobusih in okrog sto planincev in planink na poti proti morju. Tam okrog Zagreba nam sončna krogla oznanja nov dan, večina nas pa vneto tišči oči skupaj in si skuša podaljšati noč ter počitek. Po avtocesti hitro napredujemo in na postajališču Brinje smo po kavici že vsi lepo budni in vidimo celo slikovito naselje z razvalinami gradu ter lepoto makov med travo ob cesti. Vzpnemo se na 700 metrov visok Vratnik in pred seboj zagledamo modrino Jadrana, h kateri pa se je treba še spustiti po vijugasti cesti in ozki dolini. 
Smo že v Senju in začne se slikovita vožnja ob morju pod Velebitom. Na desni se nam prikazujejo otoki, nekateri ugibamo imena, drugi so bolj prepričani v svoje znanje. Cesta proti naselju Jablanac je marsikomu ostala v spominu po nadležnem čakanju na trajekt še kje visoko v hribu. Tokrat ni velike gneče, ker pa je pred nami kar nekaj avtobusov, nismo prepričani, da bomo uspeli priti na prvi trajekt. Z zanimanjem si ogledujemo planinske stopnice, ki vabijo v najnižji planinski dom na celih dvajsetih metrih nadmorske višine. Spretni šoferji spravijo vozila na trajekt in tako uspemo v manj kot 15 minutah pripluti v Mišnjak na Rabu. Na poti proti mestu Rab se čudimo  novim turističnim naseljem, le stari del mesta je ostal enak s svojo značilno silhueto cerkvenih zvonikov. 
Na parkirišču se pripravimo za pohod. Naš cilj je 408 metrov visoki Kamenjak, ki je najvišja točka otoka Raba. Obljubljajo nam okrog uro in pol vzpona in približno toliko smo tudi rabili. Najprej po pločniku, potem po asfaltirani cesti, vmes kamnite bližnjice, za okras pa cvetje, še vedno rumena brnistra, modra sivka... V poznem dopoldnevu sonce že pošteno greje, zato se više na poti razveselimo občasne sence, razgledi pa so tudi vse bolj veličastni. Kamnita steza se vijuga sem ter tja, veliko je zidov iz kamna, da ločijo parcele. Ovac ni videti, zato so vratca v teh zidovih kar odprta. Okolico krasijo tudi grmi z nešteto rumenimi cvetovi, med kamni pa poganja rastje nežnih barv. 

Ko zagledamo antene, vemo, da smo na vrhu. Tu nas čaka posebno presenečenje: nekdanji uslužbenec Nuklearne elektrarne Krško je doma z Raba in po upokojitvi z ženo Slovenko tu tudi živi. Na našem cilju nas pričakata s travarico in slastnimi fritulami (pecivo, ki je malo podobno miškam), prijazno besedo in razlago o Rabu. Zasliši se tudi pesem: najprej slovenska, potem dalmatinska, pri malici se najde še kakšen kozarček domačega in vzdušje je na višku. Spustimo se še do razgledišča, kjer nas premami hladno pivo, potem pa se po betonski poti vračamo v dolino. 
Zaradi vročine in različnih drugih razlogov smo pošteno utrujeni, ampak gostitelj nas vztrajno popelje še na ogled starega dela mesta. K sreči je v mestnem parku, ki je pravi gozd, in v ozkih ulicah dovolj sence. Samostani, stare cerkve, mogočne stare stavbe - vse to priča o bogati zgodovini in veličini tega mesta. Pozno popoldne se odpeljemo naprej do Loparja, kjer najdemo zavetje v hotelu Sahara. Malo se ohladimo, potem pa začnemo raziskovati Turističko naselje San Marino. Hoteli so v prijetnem okolju parkov, zelo lepo vzdržujejo cvetje, dovolj je različne ponudbe v trgovinicah in na kioskih, tako imenovana Rajska plaža pa je odlična predvsem za majhne otroke, ki uživajo v mivki in plitvi vodi. Za pravo plavanje pa se je treba potruditi kar daleč. Hotelske sobe so udobne, klima dela, posebno pa smo pozitivno presenečeni nad obilno ponudbo pri samopostrežni večerji, kjer si celo pijačo lahko sami točimo po mili volji. Pri slovenskih pivcih je to lahko kar tvegana ponudba. Sicer pa so se naši poznavalci vin malo zmrdovali nad rdečim, nekaterim pa nam je bilo belo odlično, pa tudi pivo ni nič ostajalo v kozarcih. Vzeli smo si dovolj časa za nočni počitek, pa še za uživaško kavico po obilnem zajtrku. 

Pri avtobusih smo veliko pred predvidenim časom, zato v pristanišču še malo čakamo na ladjico. Gostoljubna posadka ladjice Tajana nas najprej dezinficira s travarico, potem pa odplujemo proti Golemu otoku. Med vožnjo doživimo obisk "piratov" - čolna, ki mu je zmanjkalo goriva. Sicer se izgovarjajo, da jih pač zanimajo dekleta naše posadke. Mi pa imamo izredno srečo: Planinsko društvo Platak nam je uredilo spremstvo nekdanjega taboriščnika in tako iz prve roke izvemo vtise o Golem otoku in otoku Svetega Grgurja. 
Neverjetno je, s kakšno energijo nas ta ostareli človek vodi med stavbami in po otoku, s kakšno prepričljivostjo in dramatičnostjo predstavi podobo taborišča za politične zapornike in  svojo osebno usodo. Značilnost tega taborišča je bila, da nihče ni mogel nikomur zaupati, moral si tožiti in tepsti druge, sicer si bil sam tepen. V mnogih virih najdemo opis "sprejema" novih taboriščnikov, ko jih je špalir starih sprejel z batinami. Goli otok je bil skoraj neporasel, taboriščniki so zasadili drevesca in jim morali s  svojimi telesi delali senco ter jih varovali pred vročino. Sami pa so dobili le borno hrano in po dva decilitra vode na dan. Obdelovanje kamenja samo s kamnom, brez orodja, nesmiselno prenašanje tega kamenja z nosili, ki so bila pravo mučilno sredstvo, celodnevno garanje na soncu in burji v capah in obuvalu iz starih avtomobilskih gum - tak je bil vsakdanjik na otoku. Vmes pa nešteta zasliševanja in zahteve, da človek še koga obtoži. Ogled zaključimo v zgradbi, kjer so bile samice: tako majhne so bile, da v njih ni bilo mogoče niti sesti, na tleh je bila luknja za izločke, redno so na obisk prihajali le ščurki. Ob mogočnem zidu nekdanjega poslopja za zabavo stražarjev se naš vodič ustavi, s spoštovanjem položi roko na enega izmed kamnov v zidu, primemo se za roke in skušamo čutiti vse trpljenje in hotenje tistega, ki je kot taboriščnik ta kamen obdelal. Ob tem izrazimo tudi iskreno željo, da se kaj takega, kar se je dogajalo na tem otoku, ne bi nikoli več ponovilo. Ampak to so le želje, saj se zavedamo, da se ta trenutek po svetu dogajajo podobne in še hujše stvari. 

Kar težko je verjeti, da je po vsem slišanem morje še vedno tako modro, sonce toplo in, da nas na ladjici čaka kosilo. Pečene ribe z okusom po rožmarinu, sveža zeljna solata, kruh, hladno pivo ali vino, dišeča kavica - spet smo nazaj v sedanjosti. Le kratka vožnja nas še čaka do otoka Sveti Grgur, kjer so bile v taborišču zaprte predvsem ženske. Nekatere res politično aktivne, večina pa le zato, ker se niso hotele ločiti od soprogov, ki so bili politični zaporniki. Krutost režima med drugim ilustrira primer ženske, ki je morala nositi vodo iz morja in napolniti posodo na vrhu hriba. Ampak ta posoda je imela luknjo in voda je sproti iztekla. Vsak s svojimi mislimi hodimo med zapuščenimi poslopji in se sprašujemo, kaj je to v človeku, da v svojem sočloveku na tak način ubija vse, kar je človeškega. Še danes nekdanji taboriščniki neradi govorijo o svojem trpljenju na teh dveh otokih, še vedno ne morejo nikomur zaupati, zato smo lahko tem bolj hvaležni, da nam je eden izmed njih odprl svoje srce. 

Na ladjici potisnemu grenke misli na stran, veselimo se prve zmage slovenskih nogometašev na svetovnem prvenstvu, oglasi se harmonika in pesem, tudi vodič zapleše z nami. 
Na povratku gre vse brez zastojev in domov pridemo še pred predvidenim časom. Iskreno smo hvaležni organizatorjem za ta dva doživeta dneva in upamo, da kmalu spet kam krenemo. Sicer pa nas Slovenija sprejme z "ognjemetom" strel po širnem nebu, k sreči pa pade le nekaj kapelj dežja in nismo deležni neurja.

Video:
Več fotografij:
Spletne strani:
 

Ni komentarjev: