Dvajset minut do petih zjutraj je in zunaj rahlo rosi. Še dobro, da je prevoznik sobotnega izleta Planinskega društva Lisca Sevnica samo čez cesto in avtobusov motor že gostoljubno brni. Za vsakim dežjem pride sonce - tako se tolažimo. Zadnje dežne kapljice nas hladijo še na Lomu, kjer uživamo v jutranji kavici, potem pa nam veter razpihava oblake in tu in tam nas pozdravi celo malo sonca. Vas Podgorje nas spomni na naše vzpone na Slavnik in lepote potonik, večina pa nas ne ve, da je v bližini nekaj let tudi mejni prehod s Hrvaško. Na samotnem kraju je, na hrvaški strani so samo kontejnerji, imenuje pa se Jelovice. Ozka, vendar asfaltirana cesta nas popelje v Čičarijo. Okrog nas se dvigujejo kar visoki hribi, vmes doline z opuščenimi parcelami, tu in tam mali vrt ali njivica, črni trn in dren pa se kitita s pomladnim cvetjem. Cesta se zvija v neštetih ovinkih in že so tu prve vasice. Večina hiš razpada, vmes so nekatere urejene kot vikendice, stalne prebivalce pa ponekod lahko prešteješ na prste ene roke. Malo večja in bolj obljudena je Račja vas, kjer se ustavimo med cerkvijo in lepo ograjenim vodnim virom. Dva vodnika Planinskega društva Glas Istre iz Pule nas pozdravita in popeljeta proti Orljaku.
Le kratek čas uživamo v razgledih, potem pa se napotimo proti Koritom. Steza je lepo počiščena, na več mestih pa nas razveselijo še skupinice malih encijanov. Dve uri in pol je menda uradno do našega cilja, mi pa vmes še malicamo, da ne bi preveč obnemogli.
Ko smo že kar precej utrujeni, se pred nami pojavi planinska koča Korita, kjer na toplem pojemo okusno joto, jo primerno zalijemo, potem pa dodamo še kavo. Naši želodci so kar prepolni za vzpon na Brajkov vrh (1091m), pa saj ni tako daleč, že zaradi razgleda se splača. Učka (Vojnik) nam je kot na dlani, pod nami pa vseh deset lesenih korit in malo jezerce.
Spust preko Brajkove stene je lahko nevaren, če so tla spolzka.
Mi se uspešno spustimo po tej bližnjici in od blizu doživljamo bogastvo vode, ki je v teh krajih še posebno dragocena.
Sledi spust do vasi Brgudac in na poti moramo najbolj paziti na to, da ne pohodimo cvetočih jegličev, ki jih je res veliko.
Ob prihodu na cesto ugotovimo, da smo hodili po daljši konjski stezi, ob izhodišču bližnjice (45 minut do Korit) pa smo mnenja, da bi bila ta za navzdol res malo preveč kamnita. Brgudac je značilna vas tega področja, v kateri naj bi leta 2001 živelo 12 ljudi. Mi nismo videli nikogar, res pa je nekaj hiš lepo urejenih. Človek pa se v teh vaseh zgrozi, koliko žrtev druge svetovne vojne je zapisanih na spomenikih. Čičarija je res plačala visok krvni davek za svobodo.
Pri avtobusu se nam še kar ne mudi domov: Tone toči vino naših vrlih pridelovalcev, Olga ponuja pecivo, ki ga časti Janez (spekla pa ga je ona), skrbna Darinka nabira šopek in - čas je za čestitko Janezu za okroglo obletnico. Še veliko varnih korakov in lepih poti!
Ko se vračamo, nam v ušesih še vedno šumi burja, ki je odgnala dež, odzvanjajo pa tudi novi načrti za prireditve, pohode in tabore.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar