12. 09. 12

Zajamniki - 10. 9. 2012

Nihče iz Ponedeljkove skupine še ni bil na planini Zajamniki, vsi pa jo poznamo iz opisov in romantičnih posnetkov na koledarjih. Imamo zapis iz časopisa in zemljevid Julijskih Alp, iz katerega je razvidno, da do tja ni markiranih poti. Se bomo že znašli! Postajališče Voklo nam nudi potrebno okrepitev, malo pred Bohinjsko Bistrico zavijemo proti kraju Jereka, še pred vasjo pa nas kažipot usmeri v Podjelje. Se že vzpenjamo. Ampak do kje je mogoče s kombijem? Pri eni izmed redkih hiš imamo srečo: Vinko "zgliha" z domačinko, da se lahko peljemo še naprej v Zgornje Podjelje, potem pa na levo, dokler to gre. Spet se vzpenjamo po ozki cesti, ko se pojavi še nekaj poslopij in na dvorišču enega gospodinja, ki potrdi, da smo že blizu izhodišča. Nad njeno hišo je križišče in puščica na levo z napisom Zajamniki. Zapeljemo se do kmetije, kjer je konec asfalta, in brez vprašanj vemo, da bo treba naprej peš. 
Na dvorišču srečamo le nekaj kokoši in tri peteline brez repov, nikogar pa ni, da bi ga vprašali, če lahko parkiramo. Ko tako stojimo na sredi dvorišča, okrog nas kot v krožišču zaokroži s svojim vozilom pismonoša, ki nam zatrdi, da smo na pravem mestu. Naprej je mogoč dostop na Zajamnike samo s traktorjem ali terenskim vozilom. Še sreča, drugače sploh ne bi prišli do hoje. Ta sploh ni naporna, saj se pot polagoma dviguje, le tu in tam je treba bolj gristi v kolena. Že takoj na začetku na robu travnika opazimo nekaj svetlega, kar proglasimo za dežnikarice, malo kasneje jih je še več, više pa se nam nesramnice ponujajo kar ob poti. V glavnem hodimo po gozdu, enkrat vmes pa stopimo na prijetno jaso s počitniško hišico in razgledom na košček Bohinjskega jezera. 
Po uri hoda pa se nam odpre pogled v raj: gore nad jezerom, 
venec vrhov vse do Triglava, na katerem se blešči Aljažev stolp in malo bolj desno jasno vidi koča na Kredarici, skrajno desno pa rob temnozelenih smrek. In vse to uokvirja ulico hišic kot iz pravljice: lesenih, delno zidanih, z majcenimi okni in skodlastami strehami. Iz nekaterih se celo prijazno kadi, pri eni pa tri koze upravičujejo naziv "planina". 
Zajamniki so zdaj v bistvu turistično naselje, težko najdeš značilne stanove, marsikaj je baje zgrajeno na črno, kljub temu pa je to kotiček, v katerega so zlahka zaljubiš. Na koncu "ulice" najdemo domačina, ki ima še nekaj kislega mleka in skute, kljub burni nedelji prejšnji dan, ko so tu poleg številnih obiskov pohodnikov snemali še film. Na svežem zraku in klepetu nam tekne malica, potem pa se vračamo po stezi nad naseljem, da uživamo še iz tega zornega kota. 
Ko se z "marelami", ki jih je vsaj za dve košari (pa nismo pobrali vseh!), vrnemo na kmetijo, še vedno ni nikogar, ki bi se mu zahvalili za gostoljubje. 
Na povratku se ustavimo še na razgledni točki, potem pa zapeljemo skozi slikovite vasi Češnjica, Srednja vas, Studor, Stara Fužina vse do Ribčevega Laza, kjer pozdravimo Bohinjsko jezero in nazdravimo lepemu dnevu. 
In, kaj smo počeli na povratku po Dolenjski, vas zanima? Nič posebnega: šli smo na še en prijeten obisk, da ne bi bili prezgodaj doma. :-)
Spletne povezave:
Video:

Ni komentarjev: