Raziskovanje Mrtovca študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje začenja pri teniškem igrišču, ki so ga lastoročno zgradile štiri družine.
Tu nas počakata domačina in planinska prijatelje Janez in Olga, ki prevzameta našo telesno in duševno oskrbo. Olga nas gosti s pijačo, slanim in sladkim prigrizkom, Janez pa je prava enciklopedija znanja o teh krajih: česar nima v glavi, ima pa v strokovni literaturi v nahrbtniku. Najprej nam razloži, da je kraj dobil ime Mrtovec verjetno zaradi tega, ker so v času kuge vsi prebivalci umrli, le eden se je preselil više v hribe v Živo Goro ter preživel. V hribih tu okrog so včasih kopali svinčevo rudo, so pa tudi geološko nekaj posebnega. Hoditi začnemo ob Kobiljskem potoku, na katerem so se včasih vrteli mlini, danes pa na to spominjajo le še nekateri ostanki. Ozka dolina, gozd na obeh straneh, potok pa žubori svojo večno pesem in včasih malo poskoči v manjšem slapu. Gospodar pospravlja les, tudi tu je veliko dreves omagalo v snežni ujmi.
Počasi se dvigamo, tu in tam telovadimo pod ali nad podrtim drevjem, potem pa zavijemo desno v strmino. Pot sicer vijuga, vendar se kar oznojimo do naše najvišje točke pri lovski preži.
Sneg je moker, izogibamo se blatu, včasih krenemo kar povprek. Divjim prašičem je očitno všeč, če so tla mehkejša, saj so dodobra razrita. Smo na meji sevniške in radeške občine, na severu že slutimo dolino Save, Janez nas zapelje tudi na mesto, kjer so ljudje želeli zgraditi cerkev, pa je bil Trubar, ki je takrat služboval v Loki, proti. Kmalu se nam odpre pogled na Vrhovo, na elektrarno in Savo. Na začetku vasi nas pozdravijo trije prašiči v veliki ogradi. Ko vidijo, da nimamo nič za njih, odpujsajo stran.
Zvedavo sprašujemo za lastnike hiš, naš vodič pa nam prebere pesmi že pokojne lokalne literarne ustvarjalke Justi Gnedič - Kozinc, ki so še vedno aktualne. Pot nadaljujemo po asfaltirani cesti, ob kateri so ob koncu 19. stoletja odkopavali gomile iz osmega in sedmega stoletja pred našim štetjem. Niže imamo možnost ogleda mogočnih duglazij in že smo pri Savi. V njej se ogledujejo Lisca in hiše na drugem bregu.
Kljub napovedanemu dežju, ga nismo bili deležni, nekaj kapljic nas osveži le po uživanju ob kavici v Čič baru. Bilo je to eno zares zanimivo dopoldne.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar