2. 03. 13

Pecs/Pečuh: Madžarska - 26. 2. 2013

Pred časom smo obiskali Monošter, večina pozna na Madžarskem vsaj Blatno jezero in Budimpešto, skrbni načrtovalci naših ekskurzij v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica pa so nas tokrat popeljali v manj znani Pecs/Pečuh.

Odhod ob štirih zjutraj. Dežuje. Kako značilno vreme za ekskurzije U3. Ampak mi se ne damo! Slovensko-hrvaško mejo prečkamo kar hitro, potem pa je čas za malo dremanja. Ko se okrog pol sedmih pri Kutini začne daniti, začudeno opazimo, da ni nič snega. Zemlja pa je nalita, njive blatne, vmes pasovi gozda. Vozimo se skozi značilne vasi z jarki na obeh straneh ceste in dovozi do vsake hiše. Še najlepše so male hiške z okrašenimi fasadami. Mnoge propadajo. Pred nekaterimi stavbami prazne stojnice, na katerih v sezoni gotovo prodajajo sadje in zelenjavo. Gnezda štorkelj kot v našem Prekmurju. V Velikih Zdencih se spomnimo Zdenka sira, večji kraj je še Grubišno Polje, kavico pa si zaslužimo šele v Virovitici. 
Da bi bila postrežba čim hitrejša, Danica in vodič Simon za šankom prevzameta vlogi visokokvalificiranih pomivalcev posode, lokalu pa gotovo dvignemo dnevni promet za sto procentov. 
Iz Hrvaške izstopimo na mejnem prehodu Terezino Polje in hrvaški obmejni organi nam poberejo dokumente ter si vzamejo čas za ogled. Prečkamo mejno reko Dravo in že smo na madžarskem mejnem prehodu Barcs. Tu je pregled dokumentov sicer v avtobusu, zastonj za čakamo na kakšen "hvala" v madžarščini. Propadla šansa za učenje jezika. 
Simon nam razlaga zgodovino in značilnosti Madžarske, boemski značaj prebivalcev (okrog deset milijonov jih je), njihove običaje in ugrofinski jezik, ki je nekaj čisto posebnega. Ta država v obliki krompirja, ki je več kot štiri in polkrat večja od Slovenije (93 tisoč kvadratni kilometrov), sicer nima veliko rudnega bogastva ali energetskih virov, pomembna sta živinoreja in poljedelstvo ter živilska industrija (paprika, vino), v zadnjem času pa tudi avtomobilska industrija. Pomemben vir dohodka je turizem, čeprav nimajo morja, zato pa največje jezero v srednji Evropi - preko 70 kilometrov dolgo Blatno jezero. Tudi z visokimi hribi se Madžari ne morejo pohvaliti, njihov najvišji vrh Kekes doseže višino le 1015 metrov. Znajo pa izkoristiti okrog tri tisoč podzemnih jam, okrog tisoč toplic, svojo kulinariko (golaž), vina, plese (čardaš) ... 
Izvor Madžarov je vprašljiv, gotovo pa so njihova nomadska plemena prišla z vzhoda, se tu ustalila in preživela burne čase v okviru Rimskega imperija, pod Turki, v habsburški monarhiji, za "železno zaveso" ...
Vozimo se po Baranjski županiji in na 60 kilometrih do Pečuha ni videti pretirano velikega standarda prebivalcev. Szigetvar/Siget nas spomni na slavno bitko s Turki leta 1566. 
Po pretežno ravninski pokrajini nas Pecs/Pečuh preseneti z lepo lokacijo pod planino Mecsek /Meček, ki obsega površino 500 kvadratnih kilometrov in njen najvišji vrh meri 682 metrov. Nudi zavetje mestu pred severnimi vetrovi in prostor za vinograde, brez katerih ni pravih meščanov Pečuha. Med neštetimi vikend hišicami so tudi sadovnjaki. 
Pečuh je na Madžarskem peto mesto po velikosti in ima okrog 160 tisoč prebivalcev. Njegovo predmestje je moderno urejeno s stanovanjskimi naselji in trgovskimi centri. Tu dobimo našo vodnico po mestu Marijo, ki govori hrvaško in ogromno ve o zgodovini ter sedanjih razmerah. Želi nam pokazati čim več, na žalost pa ni dovolj glasna, da bi obvladala našo veliko skupino. Poleg tega nekateri mislijo, da s svojim klepetom lahko izboljšajo slišnost razlage ... Z Marijo se najprej vozimo ob tovarni porcelana Zsolnay/Žolnaj z značilno ograjo iz keramike, iz avtobusa vidimo Zsolnayev mavzolej (video), na hribu cerkvico Marije Snežne, tu pa so tudi ostanki več kilometrov dolgega obzidja okrog starega dela mesta. Mesto je bilo naseljeno že pred šest tisoč leti, v času Rimljanov je glavno mesto južne Panonske nižine, velik pečat pa je na njem pustilo tudi 143 let dolgo obdobje pod Turki. 
Zgodnjekrščansko pokopališče iz četrtega stoletja je na UNESCOVEM seznamu svetovne kulturne dediščine. Ob njem, stolpu Barbakan iz 15. stoletja ter škofijski palači začenjamo ogled peš. Ne spregledamo Hrvaškega kluba Augusta Šenoe, se sprehodimo med kostanji in ostrmimo nad katedralo Svetega Petra in Pavla s kar štirimi zvoniki, značilnimi dvojnimi vrati, štirimi kapelami, krasno poslikavo, znamenitimi orglami in podzemnim delom. 

Zgradili so jo v 11. do 13. stoletju, današnji izgled pa je dobila v 19. stoletju. 
Naš naslednji postanek je namenjen Muzeju Zsolnay, kjer lahko občudujemo razvoj tovarne keramike Zsolnay in njihove izdelke. Včasih je v tej tovarni delalo dva tisoč delavcev, zdaj le še 200 in arabski lastnik išče nove možnosti.
Džamija paše Gazi Kaszima je res nekaj posebnega: zgradili so jo v 16. stoletju na temelju starejših cerkva, v 17. stoletju je posvečena v cerkev, jezuiti v 18. stoletju zrušijo minaret in jo preoblikujejo v baročno cerkev, leta 1940 je dograjen še polkrožni prostor. Še danes sta na strehi križ in polmesec. 

Prostor, primeren za pogovor o sožitju različnih narodov, ki živijo v tem mestu: poleg Madžarov je tu veliko Nemcev, Romov, Hrvatov  in drugih, skupaj devet jezikovnih skupin. Zato Pečuh imenujejo tudi "mesto miru" in "mesto brez meja".

Pred džamijo se odpre pogled na glavni trg Istvan Szechenyi s katedralo, starim hotelom Nador (1846), mestno hišo, sedežem občine, sedežem županije, spomenikom spomina na srbsko okupacijo (1919 - 1921). Tu je tudi stara gimnazija, po mestu pa več zgradb univerze, ki je bila ustanovljena leta 1367, in je tako najstarejša na Madžarskem in tudi največja z več kot 30 tisoč študenti. V mestu ima univerza na razpolago največ delovnih mest.
Naš sprehod se nadaljuje po ulici, ki je rezervirana le za pešce, in vsaka stavba je vredna zanimanja zaradi fasade. 
Največ časa namenimo narodnemu gledališču iz leta 1895, renovirano leta 1991. Poleg drame, opere in baleta se lahko pohvalijo z malim odrom, otroškim gledališčem, lutkami ... . Poslovna zgradba Vasvary iz leta 1897 je posebno zanimiva zaradi prvotnega lastnika Nemca, ki je prevzel madžarski priimek. 
Samo še kratek skok do sinagoge iz leta 1869 in naših ogledov je konec.
Zasluženo kosilo nas čaka v restavraciji Aranykacsa, ki deluje na treh etažah: klet, manjši del v pritličju in večji v nadstropju. Ta je dovolj velik tudi za nas, klet je premajhna, zato imamo degustacijo kar tu ob jedi. Pozdravi nas lastnik, ki je znani vinar, in nam razloži, kaj bomo pili. Ob juhi z rezanci in veliko korenja se prileže zelo dober rizling, pri slastnem zrezku v omaki in rižem pijemo rose, ki predvsem dobro diši, za konec ob sadni solati poskusimo sladko desertno vino. Nazdravimo s pesmijo, pri naši mizi pa se še posebno zabavamo, ko nas natakar skuša naučiti nazdravljati po madžarsko. Izraz je "egészségre", važno pa je, da je zlasti tretji e ozek, sicer ne nazdravljamo človeku, ampak tistemu delu telesa, kjer trtica izgubi svoje spodobno ime. Ob slovesu spet zapojemo in tudi na poti domov nas spremljata pesem in smeh. In ugotovitev, da se je splačalo potovati tako daleč in spoznati to mesto, ki se lahko upravičeno pohvali tudi z naslovom "evropska prestolnica kulture" za leto 2010.




Ni komentarjev: