Zbudim se ob pol šestih, dovolj časa je za toaleto in urejanje zapiskov ob soju baterije, ker se še ni zdanilo.
Na postajališču me razveseli košat grm vrtnic, novo energijo pa dobimo z obilnim zajtrkom, ob katerem vedno zadiši tudi po kavici. Na nadaljevanju poti nas ob avtocesti spremljajo vinogradi, polja, na sredini ceste pa bujni grmi rdečih, roza in belih oleandrov. Ne moremo verjeti, da jih je toliko. Na začetku Andaluzije smo in z njo ter oleandri je povezan tudi Federico Garcia Lorca, ki nam ga je predstavila Ljuba:
Gledal sem se v tvojih očeh in mislil na tvojo dušo. Bel oleander.
Gledal sem se v tvojih očeh in mislil na tvoja usta. Rdeč oleander.
Gledal sem se v tvojih očeh. Bila si mrtva. Črn oleander.
Prisluhnemo tudi Vitezovi pesmi, kjer je "Cordoba daljna in sama", mi pa smo na poti k njej. Pri 16 stopinjah se mimo nas vrstijo sončnice, stročji fižol, koruza. Polja, polja, polja ... Oleandri, oleandri, oleandri ...
Cordoba je bila naselbina že v iberskih in rimskih časih, od osmega do trinajstega stoletja je bila na višku, v srednjem veku pa je postala glavno mesto kalifata. V desetem stoletju je bila najbolj naseljeno mesto na svetu (okrog 500 tisoč prebivalcev) in za časa kalifa Al Hakama II je postala izobraževalni center z mnogimi knjižnicami, medicinskimi šolami in univerzami, pa tudi tri tisoč mošejami, tri sto javnimi kopališči ter mnogimi čudovitimi zgradbami. To je prispevalo k razvoju matematike in astronomije. Skozi stoletja je Cordoba postala intelektualni center Evrope, pretežno muslimansko prebivalstvo pa je bilo tolerantno do Kristjanov in Židov. Danes ima mesto dvanajst cerkev, deset muzejev, tri gledališča ..., okrog 330 tisoč prebivalcev in njen stari del je na UNESCOvem seznamu svetovne dediščine.
Ob prihodu v mesto smo očarani s širokimi ulicami, veliko zelenja, vodometi. Iščemo bližino starega dela mesta: prvi vprašani ne ve, drugi ne razume, tretja pokaže smer.
Foto: Milka Požun.
Da bi bili sigurni, preverimo še pri smetarju. Ta nas najprej vpraša po načrtu mesta, ki ga nimamo, potem nekje iz globine svojega vozička on potegne načrt, nam pokaže, kje smo in, kam moramo iti. Pa še načrt nam podari. Turizem smo ljudje, tudi smetarji!
Ozke ulice nakazujejo, da smo na pravi poti. Naše poglede pritegujejo kovane ograje na oknih, cvetje, lepa dvorišča - patios. V začetku maja je razpisano celo tekmovanje v njihovem urejanju. Namenjeni pa smo v največjo znamenitost - veliko mošejo Mezquito, ki je utelešala moč islama na Iberskem polotoku. Začeli so jo graditi v osmem stoletju, dograjevali so jo za časa kar štirih kalifov. V 16. stoletju so jo delno porušili in v njenem osrčju zgradili katedralo. Na dvorišču med pomarančevci plačamo osem evrov za vstopnino, zastonj pa sprašujemo za stranišča, čeprav jih nekateri kasneje znotraj zgradbe le odkrijejo.
Foto: Vinko Šeško.
Zanimiv je 93 metrov visok zvonik, zgrajen na mestu nekdanjega minareta. Z njega je gotovo krasen razgled, vendar vzpon po strmih stopnicah za turiste ni odprt. Napotimo se v notranjost mošeje, v kateri se prepletajo različni arhitektonski stili, največji vtis pa napravijo oboki in pravi gozd 850 stebrov iz granita, jaspisa in marmorja - mnogi so iz rimskih in vizigotskih stavb. V spoštovanju postojimo pred Mihrabom - molitveno nišo, v kateri je bil včasih pozlačeni koran. Po tleh je izrabljeni kamen, ker so ga verniki kleče sedemkrat obkrožili. Bogati oltarji kapelic, lesene klopi iz 18. stoletja na koru katedrale ..., včasih je treba zamižati, da potem lahko še sprejemaš vtise te mojstrovine na 24 tisoč kvadratnih metrih.
Kmalu si spočijemo oči v ozki ulici Calleja/Callejon de las Flores, kjer živobarvne pelargonije v glinenih lončkih krasijo snežnobele stene, konča pa se ta ulička na majhnem trgu, ki je tudi poln rož. Nas pa začnejo zanimati bolj posvetne stvari: kava, toalete.
Foto: Vinko Šeško.
Vse to najdemo nedaleč stran, kjer nam postanek popestri kitarist s petjem španskih pesmi. Ljuba in Vinko ob glasbi tudi zaplešeta, vsi pa pritegnemo ob znani Y Viva España, ki pa začuda sploh ni španskega izvora: leta 1971 so glasbo in tekst napisali belgijski avtorji.
Naš sprehod nadaljujemo po ozkih ulicah do mogočnega vhoda pri utrjeni palači katoliških monarhov, ki je bila zgrajena v 14. stoletju. Alcazar ima tudi vodne terase in vodnjake, ki prispevajo k spokojnosti vrtov pri palači. V bližini pa vrvi življenje modernejšega dela mesta s široko avenijo in lepimi parki. Tu počakamo na avtobus, ki nas odpelje novim doživetjem naproti.
Na poti priti Sevilli nas še vedno spremljajo cvetoči oleandri, njive z ječmenom, tudi že cvetoče sončnice. Prostrana polja so obrobljena z grički.
Nam se začne oglašati lakota in kosilo si pripravimo na počivališču ob bahatih oleandrih in čudno velikih tavžentrožah, ki krasijo tudi naše mize. Posebnost kosila pa je slastna zeljna solata, ki jo je lastoročno zmešal naš šofer Emanuel. Zlobneži pravijo, da si je tako res temeljito očistil roke.
Sevilla nas ob modernem mostu preseneti z velikim ciganskim naseljem. Uspe nam parkirati blizu znamenitosti in peš se napotimo mimo univerze, ki je bila včasih tobačna tovarna (prizorišče opere Carmen), mimo pomembnega arhiva, v katerem so shranjeni dokumenti o španskih raziskovanjih in osvajanju Amerike,
do gotske katedrale in kraljevih palač Real Alcazar. Katedrala je največja v Evropi in so jo zgradili na mestu nekdanje velike mošeje iz poznega 12. stoletja. Začeli so jo graditi leta 1401, končali pa čez dobrih sto let. V bogati notranjosti je tudi Kolumbova grobnica iz konca 19. stoletja. Zvonik La Giralda je predelani mavrski minaret, z njega je lep razgled. Ker smo pozni, si vse lahko ogledamo samo od zunaj, Real Alcazar pa od vhoda, potem se sprehodimo po ozkih ulicah,
uživamo v razkošnih parkih,
Foto: Vinko Šeško.
na koncu pa še na trgu Plaza de España, ki so ga zgradili leta 1929 za ibero-ameriško razstavo v mešanici različnih stilov. Poslavljamo se od Seville, ki je z nad 700 tisoč prebivalci največje in glavno mesto Andaluzije. Leži ob reki Guadalquivir in je edino rečno pristanišče v Španiji, 80 kilometrov od Atlantskega oceana. Mesto je bila že v rimskih časih, ekonomski center španskega kraljestva pa je postala po odkritju Amerike, ko ima okrog milijon prebivalcev. S tem se je odprla tudi zlata doba za umetnost in literaturo. V 17. stoletju Sevilla doživlja pravi razcvet kulture, potem pa doživi veliko kugo in izgubi skoraj polovico ljudi. V 18. stoletju zgradijo tobačno tovarno, ki je danes univerza, 19. stoletje pa prinese boljše transportne pogoje in elektrifikacijo. Državljanska vojna močno prizadene mesto, za časa Franca je izolirano od ostalega sveta. Bolj znana Sevilla postane po dveh obiskih papeža in razstavi Expo. Danes je ekonomsko uspešna, z razvito infrastrukturo, poseben poudarek daje raziskovanju in razvoju na podlagi dobrega šolstva. Nastopa v literaturi (Cervantes, Dan Brown), operah (Carmen, Seviljski brivec, Fidelio, Figarova svatba ...), filmih, televizijski nadaljevankah in gotovo bo ostala tudi v našem spominu.
Dneva še ni konec: želimo se pripeljati še do naravnega in narodnega parka Doñana. Tu pa imamo velike težave s parkiranjem: nikjer ni dovolj prostora in tudi domačini nam ne znajo pomagati. Končno zmaga Vinkov občutek in zapeljemo se bliže morju, kjer odstranimo zaporo in parkiramo na velikem prostoru zraven sipin.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar