Mestni gozd Celje - 13. 4. 2022

Šest nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ki z vlakom ob 7.42 odpeljemo preko Zidanega Mosta v Celje. Sonce že prijetno greje, ko se odpravimo preko parkirišča, 

pa čez most preko Savinje in nato ob njej po desnem bregu proti Mestnemu parku Celje. Zanimanje nam vzbudijo pokrite stopnice (90 jih je) iz leta 1826, ki vodijo do še sto let starejšega Kapucinskega samostana in 200 let starejše Cerkve svete Cecilije. Spomnimo se, da je bil v veliki stavbi proti desni včasih internat, ne daleč od njega pa so ostanki Heraklejevega (Herkulovega) svetišča iz rimskih časov. Terasa na vogalu nas premami, da posedimo ob kavi in klepetu.

Pot nadaljujemo po Mestnem parku, ki so ga začeli urejati na tem, nekdaj poplavnem področju,  že leta 1856 z zasaditvijo drevoreda kostanjev, mlajši drevored pa je zdaj lipov. Marjeta, ki je od tu doma, se spomni velikih poplav, iz parka pa predvsem drsanja na ledu v zimskem obdobju. V šotoru je zdaj mogoče igrati tenis, za otroke so pripravili veliko zanimivih igral. 

Ogledujemo si stara drevesa, občudujemo mogočnega ginka, vmes pa cvetlične grede: med mačehami so se razbohotili petelinčki iz gozda.

Že smo pri začetku Srčne poti in prihajamo v Mestni gozd Celje, ki obsega okrog 100 hektarov površine med Miklavškim (Miklavževim) hribom in Anskim vrhom, prepleten pa je z okoli 14 kilometri pohodniških poti. Tedanja občina je v letih 1883 - 1892 odkupila ta gozd, Mestna občina Celje in krajevna enota Zavoda za gozdove Slovenije zdaj skrbita za to največjo javno zeleno površino v Celju. V okolici Celja pa je še en mestni gozd - Pečovnik, ki je dvakrat večji (Grmada, Vipota, Celjska koča). V letih 2000 do 2007 so uredili poti s kažipoti in popestrili določene točke s tematskimi razlagami. Napotimo se v hrib po široki peščeni poti, ob kateri so tu in tam postavljene klopi za počitek, 

na treh mestih se je mogoče razgibati na lesenih napravah, zanimiva pa so tudi drevesa in podrast. Pot se zoži, prijetno mehka je, se malo spusti in spet povzpne, kjer je potrebno, je opremljena s stopnicami.

Stranišča so skrita v lesenem opažu, 

iz lesa duglazije iz tega gozda pa je tudi drevesna hiša nad preprosto urejenim prireditvenim prostorom. Vmes pa mati dreves, stara bukev, ki je bila včasih visoka 40 metrov, zdaj pa trohni.

Sprehodimo se še malo naprej, da se nam odpre razgled na del Celja z okolico, 

pri mizi v okviru rese in borovničevja, ki že cveti, pa se malo okrepčamo.

Pod drevesno hišo se spustimo na otroško igrišče in malo preizkusimo igrala iz naravnih materialov, smo pač ostali še otroci po srcu. Ob poti potem pokukamo v lužo za divje prašiče, ki je k sreči prazna, pri Meškovem studencu pa zapustimo gozd. Včasih so studenec imenovali Seidlov po učitelju in literatu, ker pa je sem kot dijak rad zahajal Franc Ksaver Meško (duhovnikin pisatelj), ima zdaj ime po njem.  

Po mostu prečkamo Savinjo in se sprehodimo po njenem levem bregu. 

Zanimiva je akcija Glas Celjank, ki so posadile tri divje češnje v čast slavnih Celjank: Barbare Celjske, Veronike Deseniške in Alme Maksimiljane Karlin. Po ozkih ulicah starega mesta pridemo do Cerkve svetega Danijela, potem pa do Celjskega doma. To stavbo nenavadnih oblik - Nemško hišo so zgradili Nemci v letih 1905 - 1907 kot svoje zbirališče in protiutež slovenskemu Narodnemu domu, ki je zdaj sedež Mestne občine. Po vojni je bil to Dom JLA, v stavbi je bil tudi Kino Union, trgovina, lokal; lani pa je tu našla svoj prostor tudi Tropska hiša. 

Z zanimanjem smo si ogledali živali različnih področij, ki so jim lepo uredili primerno okolje.

Da ne bi odšli iz Celja lačni, smo si privoščili malico, potem pa malo pred pol drugo uro na vlak domov. Počutili smo se pomlajene, saj smo potovali skoraj s samimi dijaki in dijakinjami.

Lep in bogat pomladni dan!

Več posnetkov

Video: