Pet nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in z vlakom ob 7.42 se odpeljemo preko Zidanega Mosta v Poljčane.
Tam smo ob devetih in se pohecamo, da se lahko kar vrnemo, ker je na peronu tudi vlak v nasprotni smeri. V kraju z okoli 1100 prebivalci, ki je tudi sedež občine,
Foto: Ljubo Motore.
najdemo prijeten lokal za jutranjo kavico.Pešačimo v smeri Boča, prečkamo Dravinjo in kmalu smo v Zgornjih Poljčanah (okrog 800 prebivalcev), že v antiki pomembnem naselju z znanimi sejmi, po izgradnji železnice pa se je bolj razvijalo naselje na drugi strani Dravinje.
Zanimiva je fasada velikega doma upokojencev in oskrbovancev (Dom doktorja Jožeta Potrča) v toplih barvah, malo više pa stoji Cerkev Svetega križa iz leta 1895 na osnovi veliko starejše. Domačina povprašamo za pot proti Studenicam in usmeri nas proti vzhodu ob vznožju Boča.
Do naselja Podboč, kjer občudujemo Černogovo tiso, hodimo po asfaltirani cesti, potem pa po poljski poti.
Oči spočijemo na svežih zelenih barvah drevja in travnikov, cvetoči grmih in drevju, izpod Boča pa prišumi veliko malih potočkov.
Ko vstopimo gozd, večino časa hodimo ob okljukih Dravinje, potem pa se nam odpre pogled na naselje Studenice (okrog 140 prebivalcev)
z zgodnje baročno cerkvijo svete Lucije na hribčku preko Dravinje. Naselje je dobilo ime po studencu, znanem že v rimskih časih. Leta 1237 je Zofija Rogaška začela graditi cerkev in hospital ob Toplem potoku in že pred letom 1245 je tu tudi ženski samostan dominikank in kasneje magdalenk. Leta 1457 je dobil kraj trške pravice, zaradi turških vpadov pa v 16. stoletju zgradijo obrambni grad, ki ga v letu 1788 požar uniči. Samostan je bil pomemben tudi zaradi šolstva. Med vojno so ga partizani požgali, po vojni je bil nacionaliziran, uporabljali so ga različni najemniki in polagoma je propadal. Cerkev ga je dobila nazaj leta 2000 in začela z obnovo leta 2004. Namenjen naj bi bil domu starejših, vendar niso dobili koncesije. Danes je last Mariborske nadškofije, še vedno pa ni rešen spor, zakaj ga država ni vrnila že leta 1991.
Sprehodimo se mimo kipa Zofije Rogaške, na desni pa teče iz pipe voda, ki ima stalno 15 stopinj in ji pripisujejo zdravilne lastnosti.
Ob stopu v poslopje je na levi urejena manjša muzejska zbirka, ni pa nikogar, da bi ga lahko kaj vprašali.
Opaziti je nekaj obnovljenih prostorov, zdaj dela stojijo, še najbolj je restavrirana cerkev. Pred njo stojita dva južnoameriška kleka (cipresi), ob ribniku pa dve mogoćni lipi.
Na zahodnem delu kompleksa se začne samostanska učna pot in seveda se napotimo po njej.
Lepo je speljana, posamezna drevesa so označena s tablicami, zaidemo pa v pravo bogastvo čemaža. Na več mestih izvira voda,
na ovinku pa nas presenetijo pravi slapovi. Ob nekdanjem kamnolomu je dovolj prostora za klopi in tu si privoščimo malico. Naprej nas vodi pot mimo vodnjaka, nunskega pokopališča, potem pa že navkreber med ruševine starega gradu.
Foto: Ljubo Motore.
Ob lepih razgledih poklepetamo z dvema pohodnicama, ki imata sorodnike in znance v Sevnici in ugotovimo, kako majhen je svet. Opazimo tudi ostanke jaslic, ki jih tu uredijo vsako leto. Pod gradom je bil včasih vinograd, danes raste tu le nekaj trt, tudi potomka trte z Lenta v Mariboru.
Po isti poti se vračamo in ugotovimo, da smo v glavnem hodili po romarski Jakobovi poti, ki pa je označeno z značilnimi rumenimi školjkami le v eno smer. Skupaj smo bili na poti skoraj štiri ure in v Poljčanah nam prija mrzlo pivo, ko čakamo na vlak ob 13.54, vlak je direkten in pred pol štirih smo že v Sevnici.
Veliko novega, še neznanega v čudovitem pomladanskem vremenu.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar