Z Jelko Na lepše v Ljubljano - 6. 4. 2022

Vlak ob 8.09 iz Sevnice in na njem nas 13, ki odhajamo z Jelko na lepše v Ljubljano. V prijetnem klepetu vožnja hitro mine in že korakamo proti Metelkovi. 

Dopoldne tam ni skoraj nikogar in si lahko v miru ogledujemo zanimivo porisane stavbe nekdajih vojašnic, ki so jih zgradili še v času Avstro-Ogrske (1882 - 1911), po drugi svetovni vojni pa so bile do leta 1991 v lasti Jugoslovanske ljudske armade. V virih lahko preberemo:

AKC Metelkova mesto (tudi samo Metelkova) je avtonomni kulturni center, ki se nahaja v središču Ljubljane v severnem delu kompleksa nekdanje vojašnice iz časa Avstro-Ogrske ob Metelkovi cesti. Metelkova velja za eno najpomembnejših središč alternativne kulture v Sloveniji. Sestavljajo ga različni klubi, lokali in galerije ter Hostel Celica, ki ima prostore v stavbi nekdanjega vojaškega zapora. Celoten kompleks vojašnice, v katerem so tudi prostori Slovenskega etnografskega muzeja, Slovenskega narodnega muzeja in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je vpisan v register nepremične kulturne dediščine. Center je nastal leta 1993, ko je skupina prostovoljcev in aktivistov, povezanih v tako imenovano Mrežo za Metelkovo, zasedla stavbe kompleksa, iz katerega so se dve leti pred tem umaknili vojaki JLA in so bile namenjene za rušenje. Od takrat projekt zaznamuje tudi neurejen pravni status (uradni lastnik zemljišča je Mestna občina Ljubljana), zaradi česar občasno, kljub načelni toleranci, prihaja do bolj ali manj konkretnih ogrožanj njegovega obstoja s strani aktualnih oblasti. 

Foto: Drago Slukan.

Zgodovino in sedanje razmere nam predstavil Vladimir Leben, ki izhaja iz Sevnice in ima na Metelkovi prostore za svojo umetniško ustvarjanje. Popelje nas v svet svojih izdelkov, ki jih je mogoče razumeti večplastno: direktno ali pa razbrati v njih sporočilo in videti zgodbo. Novo vrednost zna dati zavrženim predmetom, razstavlja po Sloveniji in svetu, samostojno ali skupaj s kakšnim drugim umetnikom. Eno leto je razstavljal na Gradu Rajhenburg, v Sevnici pa se je težko dogovoriti za razstavo.

Foto: Drago Slukan.

Še vedno ostanemo v istem kompeksu: na soncu pri Slovenskem etnografskem muzeju uživamo ob kavici. 

Pot nadaljujemo s predstavnico Bunkerja, ki nam najprej spregovori o področju Ljubljane, kjer smo. To je Ledina ali Tabor, ker so bili tu včasih travniki, kjer so se lahko utaborili pred središčem mest trgovci in popotniki. Danes je celotno področje pozidano z zelo dragimi stanovanji, omeniti pa velja Cerkev Srca Jezusovega v neogotskem stilu, ki so jo začeli graditi leta 1881. Znano je Šporno društvo Tabor s svojim Domom in številnimi dejavnostmi, pa tudi Dom upokojencev.

Bunker se na spletni strani takole predstavlja. 

Bunker je neprofitni zavod za izvedbo in organizacijo kulturnih prireditev, ki ga je leta 1997 ustanovila Nevenka Koprivšek. Zavod Bunker producira in predstavlja sodobne uprizoritvene gledališke in plesne predstave, organizira različne delavnice in druge izobraževalne programe s poudarkom na kulturno-umetnostni vzgoji, sodeluje v številnih mednarodnih projektih, organizira mednarodne forume in pogovorne večere ter oblikuje enega najvidnejših mednarodnih festivalov sodobne uprizoritvene umetnosti Mladi levi. Od leta 2004 upravlja in programsko vodi inspirativni prostor Stare mestne elektrarne – Elektra Ljubljana. Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana je prostor sodobne uprizoritvene umetnosti, kjer potekajo vaje, izobraževanja, raziskovalni procesi ter priprava in izvedba sodobnih gledaliških in plesnih predstav. Program elektrarne je prerez najboljših tujih uprizoritev, ki jih v elektrarno prinašajo mednarodni festivali, in odličnih domačih ustvarjalcev. Elektrarnin programski profil vključuje širok spekter sodobnih scenskih umetnosti, od performansa do (post)dramskega gledališča, od prostorskih intervencij do predavanj. Rdeča nit vseh dogodkov v Stari elektrarni je želja po raziskovanju in premikanju meja estetskega in pričakovanega ter želja po angažiranosti v lokalnem in globalnem okolju.  

Sama Elektrarna ne deluje več od leta 1960, njeno vlogo je prevzela Toplarna Ljubljana, še vedno pa jo uporabljajo za prenos električne energije. Že ob izgradnji in zagonu 1. januarja 1898 je bilo marsikaj narobe: zgradili so jo preblizu središča mesta in predaleč od železniške postaje, tako so morali premog dodatno prevažati. Ni imela zadostnega in stalnega vira vode. Ljudje so v glavnem uporabljali plin in so se le počasi navajali na elektriko, več odvzema je bilo z uvedbo tramvaja.

Foto: Drago Slukan.

Zanimivo, kako so našli kombinacijo tehničnega muzeja in umetniške ustvarjalnosti, da ustanova še vedno živi. 

Foto: Drago Slukan.

Dvorano je mogoče preurediti za različne oblike predstav, vodstvo pa skrbi tudi za dovolj raznolik program.

Sprehodimo se naprej do lokala, ker nam že kruli po želodcu. Pestra izbira jedil v samopostrežni restavraciji Orient Express in zame je bila izbira jetrc v omaki res prava.

Kinodvor je nekaj svojskega: rdeča barva, ki spominja na čase predstav bolj pornografskih filmov, danes pa kvalitetni filmi in posebne predstave za mamice z dojenčki, ki jih lahko pripeljejo v vozičkih in med predstavo z malo utišanim zvokom tudi podojijo. Mi smo to doživeli sicer z balkona, ampak nekaj otroškega joka smo bili vseeno deležni. Film Vojvoda z vsebino iz šestdesetih let preteklega stoletja pa nam je dal misliti, kako je mali človek pogosto nemočen pri svojih zahtevah, vendar se splača poskusiti nastopiti proti velikim korporacijam. Vedno aktualna tema, razgiban jezik, spretna obramba pred sodiščem - vse to daje temu filmu še posebno vrednost.

Zunaj pa še vedno sije sonce in škoda bi bilo zapustiti Ljubljano. Nekateri ostanemo: tržnica, stari del mesta, vzpon na Grad, sprehod ob Ljubljanici, arhitektonske rešitve razpisov na Novem trgu, Tivoli in Jakopičevo sprehajališče z razstavo ruskega misleca "MIR SKOZI KULTURO. RERIHOV PAKT" ... Dan je tako izpolnjen od jutra do večera.

Hvala, Jelka, za idejo in izvedbo!

Poročilo Jelke Slukan.
Več posnetkov
Video: