Mozirski gaj in Nazarje - 21. 4. 2022

Danes nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje devet zbranih na Železniški postaji Sevnica, da se z vlakom ob 7.42 odpeljemo proti Celju. No, direktno ne gre, je treba v Zidanem Mostu presesti. V Celju odkorakamo na Avtobusno postajo Celje, kjer imamo čas za kavo, za njo pa se moramo kar potruditi in jo najti več kot sto metrov stran.

Najdemo napis Mozirje na mestu, od koder naj bi avtobus odpeljal ob 9.10, vendar je prazen. Čakamo, potem pa grem le pogledat dve mesti naprej: tudi tam piše Mozirje in avtobus je že postavljen. Na voznem redu pa nikjer ne piše, s katerega perona avtobus odpelje.

Okrog desetih smo v Mozirju in kar takoj krenemo preko Savinje do Mozirskega gaja. 

Kot upokojenci plačamo šest evrov vstopnine in si začnemo ogledovati park, ki je bil včasih gmajna, od leta 1974 do 1978 so ga uredili, potem pa še večkrat po poplavah in neurjih. Za okrog sto gredic na sedmih hektarih površine skrbi posebna ekipa, tudi veliko prostovoljcev smo videli, zasaditve pa prispevajo cvetličarji iz cele Slovenije. Spomladi tu zacveti okrog 500 tisoč spomladanskih cvetov, med njimi okrog 200 tisoč tulipanov. 

Nekateri zgodnji tulipani so že odcveteli, drugi še počivajo, od narcis cvetijo le še pozne vrste. 

Veliko je mačeh, spominčic, marjetic, nekaj rese, 

od dreves pa je mogoče občudovati okrasne češnje. Trate so lepo negovane, sveže zelene barve pomirjajo oči, drevesa po vsemu dajejo okvir.  Na eni strani nas spremlja Savinja, ki je posebno glasna na jezu, na drugi bolj mirno teče potok, 

ki mu pa ni treba poganjati mlinskega kolesa, ker je trenutno v popravilu. Vmes so premišljeno  postavljene etnološke vsebine in gostinski lokal.

Kdor se povzpne na razgledni stolp, lahko uživa v razgledu na park in preko Savinje na Mozirje, kraj z okoli 2100 prebivalci, ki je tudi sedež občine. Kraj omenjajo že v 12. stoletju, v 14. stoletju pa postane trg.

Posloviti se je treba od teh lepot in poskrbeti za naše želodce. Možnosti je veliko, mi izberemo malico v lokalu pri parkirišču: dunajski zrezek ali perutničke s krompirjem ali solato za šest evrov. Sonce nam je že malo ogrelo ozračje in večini prija požirek piva za povrh.

Dva se odločita za povratek domov, ostali pa se odpravimo po makadamski cesti proti kraju Nazarje. Pol ure porabimo za pot in že vidimo pred sabo na levi grič Gradišče (Samostanski hrib) z župnijsko cerkvijo Matere božje iz leta 1661, kasneje je barokizirana. Poleg nje stojita dva samostana: frančiškanski in samostan nun klaris. Takoj se spomnimo, da je to zelo strog red. 

Na desni ob sotočju Drete in Savinje zavzema pomembno mesto Grad Vrbovec. Prvotni grad so na strateško važnem področju zgradili že v 12. stoletju, od njega so ostale samo še ruševine, sedanjo zgradba pa je iz 16. stoletja, leta 1944 so jo partizani požgali in poškodovali. Za kraj z okoli 900 prebivalci so v njej namestili knjižnico, tu je tudi sedež Občine Nazarje, dva lokala, v enem delu pa so uredili Muzej gozdarstva in lesarstva. 

Upokojeni se lahko za tri evre vstopnine sprehodimo skozi čas olcarjev, furmanov, žagarjev, mizarjev, tesarjev in splavarjev: gozdna zavetišča, orodja, makete ..., vmes pa žuborenje vode med kamni in posnetki glasov. Na ogled so izdelki iz lesa, preizkusite se lahko v poznavanju lesa in spretnostnih igrah, trenutno pa so na ogled postavili tudi fotografije domačih planincev. Res vredno ogleda!

Proti Mozirju se vračamo po levem bregu Savinje z lepo urejeno peščeno potjo za pešce in kolesarje, ki jo ves čas spremlja drevored češnjevih dreves, vmes pa so postavljene klopce za počitek. Ko na začetku hodimo mimo velike Tovarne hišnih aparatov BSH (Bosch in Siemens), se spomnimo podjetja, ki ga ni več, Elkroja in njihovih kvalitetnih hlač. Sicer pa je v kraju še veliko žag in drugih obratov predelave lesa. 

Na Avtobusni postaji Mozirje ujamemo avtobus za Celje ob 15.10, v Celju nam pa tudi ni treba dolgo čakati na vlak ob 16.29 in smo okrog pol šestih v Sevnici.

Dan za uživanje!

Več posnetkov

Video: