Danes je pa na poti v Divačo velika skupina: 16 od skupine Na lepše pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in 8 od kombinirane skupine Sredinih fotografov in Četrtkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. V Ljubljani smo kompletni, pa tudi presenečeni, da moramo prestopiti na drugi vlak. Nekaj so šušljali o tem, da so bila stranišča od Hodoša do Ljubljane že preveč polna. Ti novi Stadlerjevi vlaki nas kar pogosto s čim presenetijo.
Foto: Vinko Šeško.
V Divačo pripeljemo z dvajsetminutno zamudo in moramo kar hiteti, da izpolnimo program. Fotografsko - planinska skupina se odpravi po Krasoslovni naravoslovni učni poti Divaški Kras, ostali pa se napotimo nekaj sto metrov daleč do Muzeja slovenskih filmskih igralcev. Divača je skoraj opustela: odrasli so v službi, otroci v šoli, upokojeni pa verjetno kuhajo kosilo.
Muzej najdemo v lepo prenovljeni Škrateljnovi domačiji, upravljata pa ga Občina Divača in Slovenska kinoteka. Hiša je etnološki spomenik in enkraten primer kraške arhitekture s kamnitimi stopnicami na zunanji strani, lesenim balkonom (gankom), spahnjenco (zunanjim kuhinjskim prizidkom), kamnito streho z delčki kamnitega žleba, črno kuhinjo z visokim in masivnim dimnikom, da se upira burji. V 17. stoletju je bilo to furmansko gostišče s prenočišči, velikim hlevom in skednjem, zraven pa še travnik z vrtačo. Z izgradnjo železnice je njen pomen upadel, do prve svetovne vojne je bila tu gostilna, med vojnama propada, ker se lastniki izselijo. Leta 1997 pričnejo z obnovo in Slovenska kinoteka je v prvem nadstropju uredila stalno razstavo posvečeno življenju in delu Ite Rine. V Divači sta se sicer rodili kar dve znameniti filmski igralki: leta 1903 Metka Bučar, leta 1907 pa Ida Kravanja, ki je z umetniškim imenom Ita Rina zaslovela kot zvezda evropskega nemega filma. Leta 2002 se začne obnova hleva za razstavni prostor ter skednja kot večnamenske dvorane in 8. julija 2011 je bil Muzej slovenskih filmskih igralcev svečano odprt.
Vodička nam razloži to zgodovino, pokaže obnovljene stavbe okrog dvorišča (borjača), ki ga pred burjo ščiti suhi zid, na njem pa stoji tudi kip Ite Rine. Poleti je tu zelo živahno: več predstav letnega kina, ki so posvečene enemu igralcu ali igralki, organizirajo pogovorne večere, za otroke pa ustvarjalne dejavnosti.
V večnamenski dvorani si ogledamo film o življenju in delu Ite Rine,
potem v hiši še razstavo fotografij in nekaj predmetov. Čudimo se njeni odločitvi, da se ni odločila za kariero v Hollywoodu, ampak za družino v Srbiji. Od otrok je sin Milan že umrl, hčerka Tijana je še živa in včasih obišče mamino domovino. V nekdanjem hlevu nas na stenah pozdravi cela paleta fotografij slovenskih filmskih igralcev in igralk, vmes pa se vrtijo prizori iz slovenskih filmov.
Pregledno so predstavljeni postopki za snemanje filma in njegovo promocijo. Vodička nas je spretno in poznavalsko popeljala med vsebinami, plačali pa smo tri in pol evra vstopnine kot skupina.
Zdaj pa nam že malo kruli po želodcih in vrnemo se nazaj po cesti do Gostilne Risnik, kjer nas že čaka malica po šest evrov, vsi se odločimo za nekaj na žlico: obaro, joto ali golaž.
Potem pa malo dlje: proti Divaški jami: preko železnice, potem pa naprej po cesti v smeri Lokve, mimo Udornice Risnik, naprej spet preko železnice, ob kateri nekaj gradijo in po cesti do odcepa za Divaško jamo,
kjer nas že nestrpno čaka druga skupina. Vodički plačamo deset evrov vstopnine kot upokojenci, potem pa se napotimo po stopnicah pod zemljo.
Odpre se nam pravo bogastvo podzemnega sveta v razkošju lepote in miru v dokaj neznani jami. Precej je stopnic, spustov in vzponov, vendar ne drsi po betonu in dovolj je ograj za boljši občutek. Za pogled pod noge pa je dobrodošla dodatna baterija, osvetljava jame je usmerjena predvsem na kapnike in druge lepote. Povprečna temperatura je 11 stopinj. Najprej se ustavimo v Plesni dvorani z zravnanimi tlemi, kjer nam vodička razloži zgodovino in značilnosti jame. Jamo je odkril leta 1884 domačin Gregor Žiberna, spusti se je v jamo skozi luknjo s svečko za ušesom in 25 metrov pod površjem zakriči: "Tovariši, pridite! V Ameriki smo!" Leta 1887 jo obišče avstroogrski prestolonaslednik princ Rudolf, pride med drugimi Sigmund Freud, iz tega časa je zapisan tudi obisk iz Japonske. Leta 1905 prevzame jamo Slovensko planinsko društvo in uvedejo karbidovke, do takrat so jamo odkrivali s svečami. Pred prvo svetovno vojno se zgodi pomota: jamo zasujejo z lešem parnih lokomotiv, ki ga še danes čistijo. Prah je sedel na stene in kapnike, zaradi visoke hidroskopičnosti pa je kasneje nastalo še blato. Novonastala siga zelo počasi prekriva to črnino. Leta 1915 Italijani jamo zaprejo, potem 1922 spet odprejo, leta 1943 pa jo zaminirajo Nemci. Šele leta 1987 ponovno zaživi.
Zgornji trije posnetki so delo Vinka Šeška.
Sprehodimo se po jami, malo smo napoti delavcem, ki čistijo jamo in betonirajo še zadnje odseke poti, vendar se ne jezijo na nas, mogoče jim prija malo odmora.
Ko pridemo spet pod vedro nebo, ugotovimo, da se nam mudi na vlak ob 16.05.
K sreči nam domačina pokažeta bližnjico in na Železniško postajo Divača prispemo pravočasno. Med ogledovanje pokrajine, ki drsi mimo oken vlaka, ter klepetom čas hitro teče. Vmes še čestitamo Ladu za rojstni dan in mu zapojemo, kar s simpatijo spremljajo tudi ostali potniki in potnice.
V Zidanem Mostu prestopimo in smo pred pol osmo v Sevnici - polni novih vtisov. Jelka, hvala zanje!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar