Poletna vročina na morju - to ni zame, zato pa prija kakšen skok na obalo v maju ali juniju. Pa je bilo tudi v teh dneh kar poletno toplo kljub ledenim možem in polulani Zofki. S prijateljico se v četrtek odpraviva na pot nekaj po deveti uri zjutraj in avto veselo brni preko Trebnjega, Dobrniča, Žužemberka do Kočevja. Čas je za odmor, ob tem pa presenečenje: nekaj trgovin je zaprtih zaradi izrednih razmer, natakarica se čudi, da želiva kavo popiti na terasi. Nič nama ni jasno, potem pa le razložijo grozljive podatke o eksploziji v tovarni Melamin. Kavo popijeva v notranjih prostorih, potem pa pohitiva naprej.
Meja v Petrini, Delnice, most na Krk brez plačila in že sva v Malinski na otoku Krku. To je drugi največji hrvaški otok (oba merita 405 kvadratnih kilometrov, Cres pa je malo večji v desetinkah), je pa gotovo najsevernejši. Dolg je 38 kilometrov, skoraj 1/3 površine pokriva gozd, severovzhodni del je zelo izpostavljen burji. Najvišji vrh Obzova meri 569 metrov. V zgodovini so si na njem sledili Liburni, Rimljani, Benečani, Napoleon, Avstroogrska, od 1918 Jugoslavija in zdaj Hrvaška. Je gosto naseljen - 18 tisoč prebivalcev brez turistov, ki nanj lahko priletijo z letalom: Letališče Reka je na otoku.
Najprej obvezni nakupi v dobro založeni samopostrežni trgovini, kjer je na voljo zelo veliko jedi za domov, tudi na žlico, potem pa kosilo in uživanje. Ob tem morajo biti na mizi tudi karte: v stanovanju,
V petek, 13. maja, se nama s prijateljico vse posreči: prijava na Turističnem uradu, kar je treba opraviti na računalniku, ki ne uboga vedno niti uslužbenk, ob njihovi prijazni pomoči pa le uspe;
sprehod ob morju in kava na krasni terasi novega hotela s pogledom na morje in v sončen dan.
Optimistično sva predvidevali, da se iz Malinske ne bo problem z avtobusom popeljati na Lošinj, ampak že internet ni veliko obetav. Mogoče je tako samo izven sezone, ampak avtobus iz Zagreba ustavi v Malinski ob 13.10 in pelje naprej vse do Velega Lošinja, tam obrne in se skoraj takoj vrača. Odločiva se, da se z njim zapeljeva do Malega Lošinja, tam preživiva urico in se potem vrneva. Druge možnosti tako ni. Tudi pot je lahko užitek:
Kako pa s Cresa na Lošinj? Preko premičnega vrtljivega mosta, ki preči enajst metrov širok umetni kanal, nastal že v rimski dobi, ko je bil Osor zelo pomembno mesto. Dvakrat na dan ga običajno zavrtijo, da omogočijo prehod plovil.
Lošinj - to sta v bistvu dva otoka, ki ju povezuje most. Tega ob določenem času dvignejo, da si ladjice skrajšajo pot v pristanišče v Malem Lošinju. Zaradi gozdov borovcev in prijetne klime, dišav in vitalnosti ga je avstrijski cesar leta 1892 imenoval za klimatsko zdravilišče. Obe naselji: Mali in Veli Lošinj sta omenjeni že v 14. stoletju, slednji je bil včasih bolj pomemben zaradi obrambnega sistema v 16. stoletju (zgradili Benečani).
Na povratku se za nekaj časa ustavimo v mestu Cres: dovolj za sprehod do cerkve in nazaj. Zanimiv dan, poln doživetij!
V soboto zjutraj naju spet pozdravi sonce in naju potegne na daljši pohod po slikoviti obali skozi Vantačiće, Porat s postankom za kavo,
potem pa do Frančiškanskega samostana iz 15. stoletja, ki je bil znan po ohranjanju glagolice.
Spremlja naju šumljanje morja, vonj mediteranskega rastja in veliko cvetja.
Po kosilu pa spet na plažo, mogoče je voda že dovolj topla za kopanje. Tokrat pa so na njeni površini pravi otoki rumene snovi, mogoče je to cvetni prah. Raje se utaboriva na obali in igrava karte.
V nedeljo že zgodaj pospraviva in se odpraviva proti domu. Nobenih zastojev ali nevšečnosti na poti. Sicer pa: kratko - a sladko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar