Rogla - 24. 8. 2022

Okrog petih krenem proti Železniški postaji Sevnica, da sprejmem pranečaka Aleksa in prenečakinjo Niko, s katerima imam v načrtu obisk Rogle za vesel zaključek počitnic. Pridruži se nam še prijateljica Marta in ob 5.33 se odpeljemo z direktnim vlakom za Maribor, kamor prispemo okrog pol osmih. Ob osmih odpelje posebni zastonjski avtobus skozi Slovensko Bistrico, Slovenske Konjice, Zreče na Roglo. V Zrečah se nam pridruži vodička, ki pove veliko podatkov o Pohorju in štirih občinah pod njim. 

Vzpenjamo se po ovinkasti cesti in si ogledujemo jase z velikimi kmetijami, ki se večinoma  ukvarjajo tudi s turizmom. Malo pred deseto parkiramo pred Hotelom Natura, vodička pa nas povabi na voden ogled Poti med krošnjami Pohorje. Vstopnina za odrasle je 11 evrov, za otroke in starejše 9, mi pa kot dva odrasla in dva otroka skupaj plačamo neke vrste družinsko karto v skupnem znesku 29 evrov, zraven pa dobimo še dve otroški vstopnici za živalski vrt v Slovenskih Konjicah. Otroka dobita tudi obrazec za iskanje izgubljenega  zaklada veverička Emila, pri katerem si ob pravilnih odgovorih in rešenem geslu lahko zagotoviš sodelovanje na žrebanju za nagrade - različne vrste vstopnic. Ob desetih krenemo na ogled. 

Na treh poučnih postajah nam vodička spregovori o kamninah, rastlinah in živalih na Pohorju (tudi o pobiranju mravljinčnih jajčec na črno za mastne zaslužke); vse je tudi lepo predstavljeno s slikovnim materialom in besedilom. 

Svoje ravnotežje in to, da nas ni strah pred višino, preizkusimo na vseh adrenalinskih postajah. 

Aleks in Nika se potem z vrha stolpa spustita po 62 metrov dolgem suhem in zaprtem toboganu v notranjosti stolpa, Aleks celo dvakrat, meni pa je bilo dovolj enkrat že pred meseci. Za spust dobiš posebno podlogo, zanj je treba plačati dva evra.

Med obiskom izvemo veliko zanimivih podatkov. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamofne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.

Pot med krošnjami Pohorje so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, približno polovico  na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. 

Nemška in češka firma sta stolp zgradili v manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno.

Po obveznem postanku v trgovini s spominki se ustavimo pri leseni kravi s teličkom, potem pa si pri Hotelu Planja ogledamo Čutno pot, kjer lahko hodiš bos po različnih naravnih materialih, tudi po smrekovih storžih, ležeš lahko na posteljo s svežo travo ali postojiš na sedmih energetskih točkah. Nad nami je jezero, kjer se lahko preizkusiš v spretnosti: ne loviš rib, ampak poskušaš spraviti valjček v katero od okroglih odprtin. 

Mimo lesene skulpture ovčk nas pot vodi do malo čudnega motorista iz lesa in na teraso lokala, kjer se malo odpočijemo in okrepimo s pijačo in jedačo. Poskusimo enolončnico pohorski lonec, zapečene sendviče, tudi borovničeva pita se znajde na mizi.

S polnimi želodci se počasi odpravimo proti Cerkvi Jezusove spremenitve na gori, ki je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. Žal si jo lahko ogledamo le od zunaj in ocenjujemo, da se obloge iz kamna in lesene skodle lepo skladajo z okoljem, le športne naprave so preblizu, cerkev bi bolj sodila nekam na jaso med smreke.

Na širokih klopeh nekaj časa počivamo: greje nas toplo sonce, hladi mrzel veter, nad nami pa se preganjajo tančice oblakov. Potem pa nas pritegne 1360 metrov dolgo Adrenalinsko sankališče Zlodejevo. Za odrasle je cena ene vožnje deset evrov, za otroke pa 7,50, tri vožnje za otroke 16 evrov. Aleks in Nika se seveda spustita trikrat in zelo malo zavirata na ovinkih, 

Foto: Marta Brežan.

jaz pa previdno nekajkrat le zmanjšam hitrost, ki je lahko tudi 40 kilometrov na uro. Baje je vožnja varna tudi brez zaviranja. Drviš mimo smrek, ki jih lahko bolj v miru opazuješ šele, ko te naprava pelje počasi navzgor, pod smrekami pa skodrana trava in veliko mravljišč.

Po tej vznemirljivi izkušnji se napotimo proti razglednemu stolpu. Razgledni stolp na Rogli je stal že leta 1934. Bil je lesen, nasledil pa ga je današnji stolp iz jeklene konstrukcije postavljen leta 1956, ki je visok 30 metrov. Na njemu povsod okoli nas zavalovi temno morje pohorskih gozdov. Za vzpon 66 metrov moraš imeti kar nekaj kondicije in poguma, nikjer pa nisem zasledila podatka o številu stopnic. Seveda na vrh pošljemo mlada dva.

Na povratku si ogledamo še začetek smučarske proge, ki jo širijo, 

in slikovito Pohorsko vasico z lesenimi hiškami (vsaka ima svojo vsebino ter kakšen preizkus) in cerkvico. Lahko se preizkusiš še z molžo krave ali igro Spomin, kjer so sličice na notranji strani pokrovov od kant za mleko. Tu so še: krajši zipline, lesene priprave za guganje in plezanje ... Domiselno, vendar slabo vzdrževano.

Ob nogometne igrišču našo pozornost pritegnejo leseni kipi, 

Foto: Marta Brežan.

potem pa je čas samo še za hitro malico: ameriške palačinke, vaflji ...

Ob pol šestih avtobus odpelje proti Mariboru. Malo pred mestom začne liti kot, da se je odprlo nebo. Iščemo dežnike in druge pripomočke, ampak še pred Avtobusno postajo Maribor dež poneha. Samo še sprehod do vlaka, ki odpelje ob 19.22, prestopanje v Zidanem Mostu, okrog pol desetih smo v Sevnici. Prijetno utrujeni. Hvala, Marta za družbo in pomoč!

Video: