15. 02. 08

Letališča, poleti in še kaj - 15. 2. 2008

Današnji letališči sta bili samo dve: tisto v Frankfurtu in naše na Brniku. Skupaj pa smo na potovanju po Avstraliji in Novi Zelandiji izkusili kar enajst različnih "zračnih luk", nekatere po večkrat. Edino tisto v Rotorui nam je "vzelo" vreme. V Evropi so letališča predvsem prostori, kjer človek pri prijavi na let in varnostnem pregledu, potem pa čakanju na vkrcavanje, preživi več časa, kot na samem letu. Zadnje dni doživljamo te postopke že čisto avtomatično: potni list se kar sam odpre na strani, kjer je slika, vsa ročna prtljaga že kar poleti na tekoči trak za pregled... Drugače je le z dolžino letov, po Avstraliji in Novi Zelandiji ter med njima je še kar spodobno, od Sydneya do Frankfurta pa je dvajset ur bivanja v zraku. Prvi del - sedem ur do Singapurja, tam bolj tehnični pristanek, da si ravno pretegneš noge in spočiješ oči na tistih krasnih orhidejah in sicer lepo urejenem letališču. Kaj pa početi trinajst ur do Frankfurta? Blagor tistim, ki lahko spijo. Ampak tudi jaz sem uživala. Priznam, vmes je bilo tudi malo dremanja, v glavnem pa glasba na 20 kanalih, izbor skoraj 60 filmov (dva avstralska sem uspela predelati, pa skoraj štiriurni V vrtincu), šest televizij z raznoliko ponudbo (mene so pritegnili dokumentarci o Avstraliji, Arktiki in Galapagosu), na voljo so še nazorni podatki in zemljevid leta, igrice... Vse glasovno se odvija v slušalkah, ki jih dobiš zastonj, slikovno pa na teh letalih za dolge polete na ekrančku, ki ga ima vsak potnik pred sabo, vgrajen je kar v sedež potnika pred tabo. Ko smo že pri sedežih, del naslonjala se da malo zaviti, da bolj udobno namestiš glavo. Hvala Qantas! Tudi za opozorilo glede gibanja: vaje lepo predstavijo v svoji publikaciji, nanje pa še posebej opozorijo. Ni nas bilo veliko, ki smo tako ali drugače migali, ampak meni se je splačalo, nič mi niso zatekle noge, nevarnost za strdek pa tudi ni imela šans.
Zdaj pa še pojasnilo, zakaj tri dni ni bilo zapisov na spletnem dnevniku. Že od vsega začetka sem vedela, da vedno ne bo možno dneva podoživeti s pisanjem. Pa je bilo na začetku prav obetavno: na letališču v Singapuru celo zastonj dostop, ki je bil časovno sicer omejen, ampak, če si imel srečo, si lahko ostal še eno rundo na istem računalniku ali se selil kam drugam. V hotelih so v glavnem imeli vsaj dva računalnika ali možnost v lokalu kje v bližini. Cene? Različne: od enega novozelandskega dolarja za dvajset minut do pet avstralskih ali novozelandskih dolarjev za pol ure, v lokalih celo kje ceneje, vendar včasih povezave tudi počasnejše. Najdražje pa je delo z računalnikom na letališču v Frankfurtu: 21 evrov na uro. Ne veš, bi tipkal ali kar naprej metal kovance. Saj me je kaj hitro minilo! Drug problem pa je čas: dneve smo na potovanju izkoristili od jutra do večera in prihajali pozno z ogledov. Tako se je zgodilo tudi zadnja dva dni, tretji pa je bil tako že na poti domov.


Kaj smo torej počeli dvanajstega, trinajstega in štirinajstega dopoldne? Najprej smo se odpeljali na sever severnega otoka, po zahodni strani gor, po vzhodni dol. Na poti ni manjkalo zanimivih pogledov na pokrajino, presenetila so nas predvsem drevesa kauri. Tane Mahuta je kar 51 metrov visoko drevo in nekateri trdijo, da je staro skoraj 2000 let. V muzeju smo lahko spoznali način dela z lesom tega drevesa, stare stroje, pridobivanje smole in izdelke iz nje, slikovito in dokumentirano pa so znali prikazati tudi bivalne razmere iz starih časov (cela hiša z opremljenimi prostori), delo na kmetiji, različne pripomočke iz res pionirskih časov. Zunaj nas je presenetila ploha, drobno, drobno pršenje, vmes sunki vetra, zdaj sem, zdaj tja in moj dežnik je ostal v smetnjaku. Je že bolje, če imaš kakšno vetrovko, lahko pa si preprosto moker, saj ni mrzlo in se hitro posušiš. Prespimo v manjšem turističnem mestu Paihia, kjer so leta 1840 Angleži in Maori podpisali pomembni sporazum (Waitangi Treaty). Z mesta, kjer se je to zgodilo, občudujemo zaliv z nešteto otoki. Ni dvoma: jutri gremo na križarjenje med njimi. Ko zvečer pohajkujemo po mestu, poslušamo klepet različnih govoric, mi pa smo tudi primerno glasni. Pa se ustavi šest ljudi, nas ogleduje, posluša, kar najstarejši začne peti Pojdmo na Štajersko... Kaj smo hoteli, pritegnili smo. Makedonci, ki so bili nekaj časa v Ljubljani, zdaj pa že skoraj 40 let v Avstraliji, ta dan in še nekaj naslednjih na dopustu v Novi Zelandiji. Zapeli smo še njihovo Bolen mi leži, poklepetali o tem in onem in... doživeli krasen večer.



Naslednji dan je bil kot iz pravljice: sonce, tu in tam kakšen oblaček za okras, razpoloženje na ladji za križarjenje pa enkratno. Veter v laseh, krasna barva morja, slikoviti zeleni otoki in otočki... kaj še hočeš lepšega. Ne, še ni bilo dovolj: igrivi delfini so nam uprizorili pravo predstavo, pluli so z ladjo, se potapljali pod njo, skakali v zrak. Neverjetno! Ker je bilo morje mirno, smo lahko zapluli skozi luknjo v skali, izkrcali pa smo se tudi na enem izmed otokov za plavanje in nabiranje školjk. Popoldne je minilo na povratku v Auckland, kjer nas je presenetilo, kakšni navdušeni jadralci so domačini. Od brzečih jadrnic v pristanišču skoraj ni bilo videti morja. Zato pa smo imeli kaj videti z razglednega stolpa, Auckland se nam je pokazal v vsej veličini. Zadnja večerja je bila res za sladokusce, uživati pa je najbolje počasi. So nas natakarji kar navadili tudi na to, da pri jedi ni treba hiteti.



Zadnjo dopoldne v Novi Zelandiji. Kar hudo nam je, da se poslavljamo. Kako hitro je vse skupaj minilo in koliko bogatih vtisov! Še zadnje slovo od bogatega živalskega sveta nam pripravijo različne ribe in ribice, skati, raki, pingvini v akvariju pri Aucklandu. In že smo na poti na letališče, od koder poletimo proti Sydneyu, od tam pa proti domu.
Na svidenje, vodič Andrej od agencije Trud in vsa pisana druščina sopotnikov! Tudi zaradi vas in predvsem zaradi vas je bilo to potovanje nepozabno doživetje. Hvala vsem z željo, da se naše poti še kdaj združijo.

video

6 komentarjev:

Blaž pravi ...

smo vas mladinci spremljali ob vsakem zapisu :) Me pa zanima, če bi lahko vašo izkušnjo z iskanjem interneta po letališčih in hotelih downunder delil tudi z bralkami in bralci ePosavja.
Hvala za odgovor,
še na veliko zapisov

Romana pravi ...

Ni problema. V kakšni obliki pa naj bi to bilo? Malo razširim?

Blaž pravi ...

Če bi imeli voljo in nekaj minutk časa, bi vam bil hvaležen za malo razširitve (a že to kar je, je poučno in še kako navezano na temo iskanja brezplačnega interneta v Posavju). Se pa nikakor ne mudi, te dni je dogodkov namreč obilo.
Lep pozdrav

Romana pravi ...

Drži, enkrat v teh dneh... :-)
Lp

Franc ŠEŠKO pravi ...

Prečudovito, še lepše pa je bilo gledati fotke na predavanju v Planinskem zavetišču. Še enkrat hvala za trud.

Romana pravi ...

Hvala lepa za vzpodbudo. Včasih mi je žal, da nimam boljše "oborožitve" in več znanja s področja fotografije. Ampak potem zmaga zdrava pamet in komotnost: fotoaparat za v žep in, kar rata, rata. Iščem pa kakšen program, s katerim bi lahko združila fotografije, vidoe posnetke in glasbo v celoto za prikaz.