9. 02. 08

Preko Alp do mesta Christchurch - 9. 2. 2008



Da bi malo obnovili, kako je z ledeniki, smo danes odšli še do ledenika Franz Josef, ki je dolg samo 12 kilometrov, vcerajšnji Fox pa celih 13. Najbolj nenavadno pa je, da praktično do ledu rastejo drevesa, po njih pa še bogate praproti. Za nas res nepojemljivo. Vožnja po zahodni obali je bila spet slikovita, čeprav deloma zavije bolj proti notranjosti. Vmes je bilo treba pokukati še v delavnico, kjer oblikujejo novozelandski žad. Ta je že po sestavi drugačen od kitajskega, vendar izdelki so zelo privlačni. Cene malo manj. V mestu Greymouth smo se vkrcali na vlak Tranzalpine in štiri ure uživali v prehodu čez Alpe. Roko na srce, najviše smo bili nekaj čez 700 metrov visoko, začeli pa smo seveda na ničli in tam tudi pristali: v mestu Christchurch. Jaz sem bila večinoma na delno odprtem vagonu, kjer je krasno pihalo in posnetki so gotovo boljši kot skozi steklo oken. Zdaj smo na vzhodni obali in mesto izgleda čisto angleško, saj je bilo ustanovljeno kot prostor za neke vrsto idealno angleško družbo. Imajo reko Avon, tudi vsa druga poimenovanja so iz Anglije, spimo pa tudi v angleškem slogu: okna so podobna tistim starim, ki so bila zalita s svincem. Kaj pa sobe? S sostanovalko imava veliko predsobo s sedežno garnituro, okroglo mizo za kar nekaj gostov, potem pa vsaka svojo spalnico z veliko zakonsko posteljo in še eno posteljo zraven. Kopalnica pa je tudi prostorna. Bi se kdo vselil k nama? Na žalost ostanemo samo za eno noč. Restavracije v tem mestu so prislovično dobre, lahko mi verjamete na besedo, ker smo eno dobro preizkusili, beri: napokali smo se preko vsake mere, kar je pri samopostrežbi že običajno.

Ni komentarjev: