Christchurch je res ljubko mesto in zaslužilo bi si več naše pozornosti. Pred odhodom še uspemo na hitro uživati v botaničnem vrtu, kjer je prekrasen skalnjak, vrtnice pa so tudi v najlepšem cvetu. Zraven vabi pokrajinski muzej, kjer je čudovito predstavljeno življenje Maorov, pa tudi cele ulice s trgovinami in delavnicami iz starih časov so uspeli postaviti. Nedelja je, zato se spodobi, da vsaj stopimo v kakšno cerkev. Kar v katedralo, kjer nas vikar na vratih pričakuje za slovesno mašo ob desetih, se z nami rokuje, mi pa se opravičimo, da imamo čez dvajset minut avtobus za letališče. Letališč smo že tako vajeni, da kar avtomatično zavijemo k okencem za prijavljanje na let. Tam pa se začne zapletati: leteti bi morali v mesto Rotorua, kjer pa je nevihta, mokra pristajalna steza in ni verjetno, da bi letalo lahko pristalo. Kljub temu se normalno vkrcamo, nad Rotoruo se celo začnemo spuščati, potem pa se spet dvignemo in pristanemo mnogo bolj na severu v največjem mestu Nove Zelandije, v Aucklandu. Letalska družba nam sicer po dolgem čakanju priskrbi avtobusni prevoz do našega cilja, zamudimo pa vsaj štiri ure in zanimive oglede. Sicer pa so temperature po Novi Zelandiji čez dan od 18 do 25 stopinj, ravno prav za vandranje.
Uspemo ravno še priti na obisk v naselje Maorov, ki nas najprej že na avtobusu poučijo o svojih navadah, potem pri vhodu prestrašijo z bojnimi plesi, izbuljenimi očmi in kazanjem jezikov, kasneje pa se izkažejo za zelo dobre gostitelje. Ogledamo si lahko njihove koče, kjer opravljajo razne obrti, predstavijo nam svoje pesmi in plese, višek večera pa je večerja, ki jo spečejo na vročih kamnih in vse, meso in zelenjava ima prijeten rahel vonj po dimu. Domov grede se naučimo še njihovo pesem, potem pa se pokažemo kot pevci tudi Slovenci, močno konkurenco nam je bil starejši par iz Walesa.
Včeraj torej nekaj težav, danes zato vstanemo malo bolj zgodaj in ugotovimo, da smo spali na robu žveplenih vrelcev in nam je brbotalo kar pod okni. Tudi vonj je bil pravi. Dva kar spodobna gejzira imajo, pa veliko blatnih kopeli in tolmunčkov. Zraven so uredili delavnice, kjer Maori delajo kipe in okraske iz lesa ter pletejo iz vlaken rastline flex. Hitro naprej, da v posebnem parku vidimo kivija (žival, ne rastlino), pa papigo keo, ki skljuva vse, kar ji pride pod kljun, več vrst postrvi... In? Proti Aucklandu, kjer smo včeraj že bili. Na poti še ogled jame s svetlečimi črvi, ki so nas res presenetili, ker še nihče od nas ni videl česa podobnega. Zdaj smo v Aucklandu, ki ima vsaj milijon in pol prebivalcev, od več strani ga obliva morje, razgled nanj pa smo imeli kar z nekdanjega kraterja vulkana. Velik del mesta je raztegnjen v dolžino in širino, ker je ogromno stanovanjskih hiš z vrtovi. Le strogi center je višji, ampak tudi z veliko zelenja.
2 komentarja:
Romana sedaj ste verjetno že na poti domov.Na telovadbi se ne vidimo upam pa da v nedeljo ne boš manjkala.
Srečen povratek pa da se ne boš vrnila preveč utrujena.
Barbara in teta
Teta ima še vedno atlasv akciji!!!
Lep pozdrav obema in hvala lepa za dobre želje. Srečno sem se vrnila, nisem pa imela dovolj moči, da bi prišla na telovadbo. V nedeljo se skoraj gotovo vidimo.
Objavite komentar