Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Pelješac, Mljet, Korčula

Četrtek, 12. 6. 2014

Planinsko društvo Lisca Sevnica je najavilo odhod ob desetih zvečer z avtobusne postaje. S prijateljico Tilčko računava, da se lahko vkrcava čez cesto pri prevozniku Prahu in se tam pojaviva že kmalu po pol deseti. Okrog rjavega avtobusa je že vse živo, našega belega pa še ni. Kmalu se tudi ta pojavi in hitro smo na sedežih. Na avtobusni postaji poberemo še preostale, nekaj sopotnikov pa tudi v Krškem in zadnje na Čatežu. Oči lezejo skupaj, vendar počakati je treba do meje s Hrvaško, kjer pa se ne zmenijo preveč za nas in nočejo videti niti dokumentov. Zdaj pa zavihajmo rokave in brž zadremajmo!

Petek, 13. 6. 2014

Okrog dveh zjutraj polurni postanek na počivališču Žir 201 kilometer od Zagreba proti Splitu v restavraciji Macola, ki je lepo urejena z lovskimi trofejami, strežejo celo noč, veliko je stranišč ... Imajo celo urejen prehod nad avtocesto na drugo stran. Razmigamo noge in hitimo naprej. Ob pol petih dvajsetminutni postanek na velikem parkirišču z mizami, klopmi, igriščem za otroke in posebnim sklopom stranišč.

Foto: Vinko Šeško.

V glavnem se potniki med seboj poznamo, veliko nas je stalnih vandravcev. Zdaj pa ni več čas za dremanje: ob poti se odpirajo zelene doline s polji in sadovnjaki, vidi se, da je dovolj vode za namakanje.

Kmalu smo v hrvaški Kaliforniji - delti Neretve z nasadi mandarin, oljk in fig. Področje je znano tudi po raznovrstnih pticah in arheološkem muzeju Narona. Takoj sklenemo, da jeseni pridemo sem obirat mandarine.

Naš naslednji postanek je v kraju Neum - hotel Jadran. Velika restavracija, samopostrežna trgovina, dovolj stranišč - vse to je na voljo tudi le prehodnim turistom. Kapučino stane evro trideset ali deset kun, za svoje konvertibilne marke niti ne vprašajo. Pravi užitek je posedeti in gledati na morje. Tu ima namreč Bosna izhod na morje, kraj se je začel bolj razvijati po zadnji vojni. Nova cerkev s svojim zvonikom nekako ne spada sem, veliko pa je tudi novih hiš in turističnih objektov. Na mejah nas niti ne pogledajo dobro. Ob pogledu na školjčišča nas vodička opozori, da je tu mogoče dobiti tudi prstace, ki veljajo za posebno specialiteto in afrodiziak. Razen v Črni gori in Bosni jih je v Evropi prepovedano klesati iz kamna, kjer te školjke do maksimalne velikosti rastejo tudi 90 let. In že je tu Malostonski preliv z mnogimi školjčišči in otočki. Okoli Jožefovega je tu praznik školjk kamenic. Ob cesti nas spremljajo oranžni cvetovi granatnih jabolk, veliko je tudi grmov oleandra, ob hišah pa se košatijo bugenvilije. V daljavi vidimo tudi Mali Ston z obzidjem, malo kasneje pa se vozimo skozi Ston in - na polotoku Pelješac smo. To je drugi največji polotok na Hrvaškem, takoj za Istro, dolg je 65 kilometrov in širok do šest kilometrov, obsega površino 348 kvadratnih kilometrov. Zaradi trdega življenja je redko naseljen - okrog osem tisoč prebivalcev v štirih občinah. Večji kraji so Orebić, Ston, Trpanj in Janjina. V okolici Orebića so tri naselja, ki imajo po legendi zanimiv nastanek. Oče je imel tri sinove, med katere je razdelil imetje: prvemu je dal dolge kovaške klešče, po njih je ta svoje naselje imenoval Viganj; drugi je dobil nakovalo, zato njegovo naselje nosi ime Nakovana (znano pa nasadih oljk, ena je stara 320 let), najmlajši sin je dobil hišo - tako je nastalo Kučište. Na polotoku je veliko živali: muflonov, zajcev, kač, malih mungosov. Vozimo se skozi manjša naselja in se čudimo vinski trti, ki raste pri tleh v obliki grmov. V glavnem je to mali plavac, ki je zelo odporen, ne rabi škropljenja, in daje odlično močno vino dingač, manj trpko vino pa je postup. Pred petimi leti so podjetni vinarji na novo posadili 50 do 60 tisoč trt s pomočjo svetovnih sredstev. Številne vinarije vabijo k pokušnji vina in olivnega olja, ki ima zaradi podlage še posebno poln okus. Dvignemo se in potem po vijugasti cesti spuščamo proti Orebiću. Pred nami se odpre pogled na številne otoke, med njimi tudi na Korčulo in Mljet. Vozimo se skozi Orebić do naselja Kučište, kjer nas pričakujejo v hotelu Komodor, vendar šele popoldne. Na pomolu pa nas že čakata dve ladjici, ki nas okrog devetih odpeljeta proti otoku Mljetu.

To je zelena oaza z 210 sončnimi dnevi, najbolj zelen otok v Hrvaški s petimi različnimi vrstami listavcev poleg iglavcev in mnogimi drugimi naravnimi lepotami. Ponaša se tudi z veliko mufloni, divjimi svinjami, mungosi in posebno vrsto meduze, ki živi samo tu in še na enem otoku v Grčiji.

Dve uri se vozimo mimo Korčule in drugih manjših otokov, se sončimo in senčimo, počivamo ob šumenju valov in končno pristanemo v kraju Pomena. Pred hotelom Odisej nas čaka lokalni vodič. Zakaj Odisej? Ta naj bi doživel na povratku domov brodolom, zaneslo naj bi ga na Mljet, kjer je sedem let v jami na silo preživel z nimfo Kalipso in imel z njo dvojčka. Čeprav mu je ta obljubila večno mladost, si je zgradil ladjo in se vrnil domov. Vodnik nam pove nekaj podatkov o Narodnem parku Mljet, ki je bil proglašen leta 1960 in obsega eno tretjino otoka na zahodu (5375 hektarov). Otok je sicer dolg 37 kilometrov in povprečno tri kilometre širok ter ima površino 100,4 kvadratnih kilometrov. Obala je zelo razčlenjena in meri več kot 135 kilometrov. Najvišja točka je Veliki Grad s 514 metri nadmorske višine. Po njem je speljanih čez 40 kilometrov transverzale, načrtujejo pa še več pohodnih poti.

Ob markacijah se vzpenjamo po lepi, delno kamniti poti med redkim drevjem na 90 metrov nad morjem. Le redki so razgledi na morje, potem pa se spuščamo proti Velikemu jezeru.

Z zelenjem obkroženo jezero, ki je veliko 1,45 kvadratnih kilometrov in globoko do 46 metrov, ponuja krasno vodo z odtenki zelene do modre barve. Nevenka vodo tudi preizkusi in v njej zaplava, ostali pa počakamo na ladjico, ki nas zapelje na otok Svete Marije s cerkvijo in samostanom iz 12. stoletja na veliko starejših antičnih temeljih. Menihi benediktinci so nekdaj širili kulturo, pismenost, živeli pa so precej bogato in so petim domačinom dovolili rediti živino za samostan. Od tod ime vasi Govedžari. V nekdanjem samostanu je danes restavracija, kjer si privoščimo hladno pivo, ogledamo pa si tudi cerkev in obhodimo otok.

Z ladjicami se popeljemo do Malega jezera na 0,23 kvadratnih kilometrih (največja globina 29,5 metra) in si poskušamo predstavljati, da sta obe jezeri nekdanji dolini, ki ju je zalilo morje. Med seboj sta povezani z ozkima, umetno poglobljenima kanaloma, Veliko jezero pa z odprtim morjem povezuje umeten prekop, ki so ga izkopali graditelji samostana v 12. stoletju. Plima in oseka povzročata močan pretok morske vode, ki so ga nekoč uporabljali za pogon vodnih mlinov. Čeprav je voda v Malem jezeru za tri do štiri stopinje toplejša kot na odprtem morju, je ne preizkušamo. Ob jezeru in po stopnicah skozi gozd se po štirih urah vrnemo v pristanišče, kjer nakupimo vodo in druge potrebne stvari za turo naslednji dan. Z vstopnino v narodni park, ki je sorazmerno visoka (90 kun, v sezoni pa 100 kun), smo vsaj malo doprinesli k razvoju turizma, ker sicer danes za otočane ni prave perspektive: dozidavanje hiš je otežkočeno zaradi zaščite, problem je s pitno vodo ... Nekaj po četrti uri se z ladjicama vračamo proti Orebiću, kinkamo od utrujenosti, naše prevozno sredstvo pristane še na Korčuli, kjer izkrcamo neko mladenko. Že po sedmi uri zvečer v pristanišču utrujeni čakamo na avtobusa, ki nas popeljeta do šest kilometrov oddaljenega hotela. Ker nas je skoraj sto, nastane nekaj gneče pri delitvi ključev, končno pa se le napotimo po neskončno dolgih hodnikih do naših sob. Te so skromne, imajo pa najpotrebnejše: dovolj tople vode (še celo malo preveč, ko se ta razlije po tleh v kopalnici), dovolj udobne postelje z umetelno preganjeno posteljnino in brisačami in lep pogled v park s cvetočimi oleandri. Topla prha res prija, večerja nekaj pred deveto pa tudi, čeprav se spet gnetemo v vrsti za juho in solato. Malo točeno pivo na šanku je čudno poceni - devet kun in naslednji večer ga že zmanjka, nas pa tudi kmalu zmanjka: naspati se moramo za dve noči. Petek in trinajstega - za nas srečen dan, bogat vtisov.

Sobota, 14. 6. 2014

Včeraj sem med hojo bolj nerodno stopila in se premočno oprla na desno nogo. Danes to čutim in si ne upam na najvišji vrh na polotoku Pelješac. To je Sveti Ilija z višino 961 metrov, ki ga domačini imenujejo tudi Zmijsko brdo. Mislim tudi, da bi se zaradi napovedane vročine morali podati na pot že takoj ob svitu. Kasneje se izkaže, da vročina ni bila tako huda, popoldne je vrh zajela megla in pohodnike je zmočil dež.

S prijateljico uživava v dolini: po zajtrku se počasi odpraviva peš proti Orebiću, uživava na terasi hotela Orsan ob kavici, potem pa se napotiva po kamniti stezi proti gotsko-renesančnemu frančiškanskemu samostanu iz 15. stoletja.

Kar dobro se nadihava, zato pa sva poplačani s krasnimi razgledi na naselja pod nama, morje in otoke. Za 20 kun vstopnine si ogledava gotsko cerkev Gospe od Karmena in bogat muzej z umetniškimi slikami, ki prikazujejo zgodovino kraja in pomembnih ljudi. Zelo zanimivi so tudi stari zemljevidi in makete ladij. Ob cerkvi in samostanu je veliko pokopališče z ogromnimi bogatimi grobnicami. Nekatere so še brez imen ali samo s priimkom družine: marsikdo si verjetno želi rezervirati poslednje bivališče na tem prestižnem kraju z lepim razgledom. Proti Orebiću se odpraviva kar po cesti, čeprav se nama ponuja tudi pešpot. Na ovinku odkrijeva še plezalno steno, skalno pobočje pa je okrašeno s cvetočimi grmi oleandra. Med samostanom in mestom je tudi zaščiteno področje rastišča cipres "Pod Gospu". Mesto ima okrog dva tisoč prebivalcev in je bilo včasih pomembno pristanišče, od 14. do 19. stoletja je bil tu sedež kneza, ki je sodil pod upravo Dubrovniške republike. Prvotno se je naselje imenovalo Trstenica, v 16. stoletju pa je dobilo današnje ime po družini pomembnih pomorščakov. Med najinim spustom v mesto se pooblači in padejo prve dežne kaplje. Kot naročena v pristanišču že čaka ladjica za prevoz na Korčulo in ob dvanajstih krenemo na pot. 15 kun plačava za 15 minut vožnje, lepo pod streho na suhem prevedriva in pomalicava ter sva ob izkrcanju spet v popolni formi.

Za tako lepo staro mesto je tudi treba biti: vsak kotiček je vreden ogleda, naj bo to obzidje, obrambni stolpi, mogočni glavni vhod v mesto, katedrala Svetega Marka, manjše cerkvice, domnevna rojstna hiša Marca Pola.

Zasnova mesta temelji na statutu iz 13. stoletja, najlepše zgradbe pa so v gotsko-renesančnem stilu 15. in 16. stoletja. Sprehodiva se po ozkih ulicah, ki je vsaka zase nekaj posebnega, skupaj pa tvorijo izjemen sistem ohlajevanja in obrambe proti močnemu vetru v obliki ribje kosti: proti severu so ravne, da vanje prodre hladen zrak, proti jugu zavite, da ta zrak zadržijo. Za deset kun naju spustijo v katedralo, ki je prava mojstrovina v glavnem italijanskih mojstrov, grajena od 14. do 16. stoletja. Med slikami na oltarjih je delo Tintoretta, med kipi tudi Meštrovićevi. Med ogledi srečava druge iz skupine, ki so se pripeljali od hotela z majhno ladjico, ki jo je gotovo zelo premetavalo na povratku, ko je veter dvigoval visoke valove. Midve se vetru in kasneje dežju ognemo s postankom za pivo (15 kun) in kavo (12 kun). Kljub temu pa naju dež malo namoči ob vkrcavanju.

V Orebiću pa spet sonce, ki ga izkoristiva za sprehod ob obali, kjer srečava naše pohodnike z vrha, malicava pri cerkvi in se počasi vračava proti hotelu. Svoj pohod zaključiva ob petih popoldne in do večerje ob sedmih imava še dovolj časa za počitek. Po večerji je še nekaj energije za sprehod po kampu lepo urejenih hišic in urejanje vtisov tega dneva.

Nedelja, 15. 6. 2014

Po zajtrku še poslovilni sprehod okrog hotela in po kampu, zadnja kavica, ko nama sunek vetra odnese z mize bankovec za deset kun. Mrzlično ga iščeva okrog mize in pod stoli, nazadnje pa najdeva za vogalom daleč proč. Ob devetih smo že v avtobusih in začne se povratek domov ob travarici in dalmatinskih pesmih. Med manjšimi naselji, veliko vinogradi in vinarijami, vzponi in spusti se pripeljemo v Ston, kjer je bila naselbina že v rimskih časih.

Tu si najprej ogledamo soline, ki so še vedno take, kot v 14. stoletju, le tire in vozičke so dodali. Cerkvica za njimi je bila včasih na otočku v zalivu. Skupaj je 53 bazenov, devet za pobiranje soli, drugi za izparevanje vode, ki traja 30 do 40 dni. Bazeni imajo imena svetnikov, eden nosi ime Mundo, kar je španski izraz za svet. Letno poberejo od avgusta do oktobra 1000 do 1500 ton soli, če je slabo leto, soli ni niti za posolit jajce. Letos zaenkrat slabo kaže, ker je preveč dežja. V 16. stoletju so jo pobrali tudi do 6 tisoč ton in s tem plačali ves davek. Za to težko delo so aktivirali vse prebivalce, danes pa vabijo prostovoljce na poletne kampe. Ti delajo od šestih do največ enih popoldne, potem pa imajo prosto. Plačano imajo hrano, prenočišče, ekskurzije, vstopnice za kulturne prireditve, ki jih v mestu ne manjka, ob zaključku dela dobijo tudi nekaj soli. Včasih je bila sol zelo dragocena: za kilogram soli je bilo treba dati kilogram zlata. Danes je cena soli evro in pol, solnega cveta pa 150 evrov za kilogram. Sol je bela zaradi čistega morja, izparevajo jo na posebni asfaltni podlagi, ki bi jo radi obnovili. V solinah imajo tudi muzej v ustanavljanju, del njega je skladišče soli z razstavljenimi umetniškim slikami po stenah in projekcijo o solinah na kup soli, po raztreseni soli tudi hodiš. Dobra zamisel, ki pa tehnično ni najbolje izvedena in primerna samo za manjše skupine.

Ston je znan tudi po školjkah kamenicah, najbolj pa po kamnitem obzidju, ki je s 5,5 kilometri najdaljše v Evropi in drugo na svetu - takoj za Kitajskim zidom. Obrambni sistem, ki povezuje Ston in Mali Ston, so Dubrovčani gradili od 1333 do 1503, včasih je zajemal tudi soline, za časa Avstroogrske pa so ta del podrli. V 17. stoletju je obzidje prizadel potres, tudi potresi 20. stoletja mu niso prizanesli, obe svetovni vojni pa ga nista poškodovali. Sicer nimamo veliko časa, vendar nekateri iz skupine plačamo 40 kun ter obhodimo obzidje okrog Stona, ki je restavrirano, in dobimo vtis o njegovi veličini. Na sprehod do Malega Stona pa kdaj drugič. Mesto Ston je bilo kot drugo v Evropi zgrajeno po načrtih: po dve ulici vzdolžno in povprek, kapitanova hiša je v ulici, ki je najbližja morju. V mestu je živelo veliko Srbov, ki so se po zadnji vojni izselili, zato je veliko hiš praznih. V okolici je ohranjen Napoleonov put - danes je to sprehajalna pot.

Vračamo se v naselje Ponikve na obisk vinarije Miloš. Podjetni petdesetletnik je študiral agronomijo, med študijem delal in vsako leto z zaslužkom dokupil 300 do 400 trt. Veliko je potoval, tudi v Kalifornijo, kamor danes proda deset procentov pridelka. To se zdi tako, kot bi v Saharo izvažal pesek. Na 15 hektarih vinogradov trte mali plavac z dvema sinovoma prideluje vino na klasičen način. V hrastovih sodih hrani črno vino, po novem prideluje tudi roze in vino iz posušenega grozdja. To so izbrani izdelki v majhnih količinah. Za svoje življenjsko vztrajno delo je dobil hrvaško in evropsko priznanje. Z zanimanjem prisluhnemo njegovi razlagi in se sprehodimo po kleti, potem pa v lepo urejenem prostoru, katerega ena stena je živa skala, poskusimo dve vrsti vina in olivno olje. Ob tem ne pozabimo na zdravljico: "Kol'kor kapljic, tol'ko let...". Prostore krasijo fotokopije zapisov o vinariji in pridelkih ter umetniške fotografije, katerih avtor je Miloš sam.

Zdaj pa je res treba domov!

Postanek v Neumu malo po tretji uri, na poti nas večkrat osveži dež - pa saj ima avtobus streho. Nešteti predori, še postanka na dveh postajališčih,

dan se poslavlja z prelepim sončnim zahodom, mi pa se dokončno poslovimo kmalu po enajsti uri zvečer. Polni vtisov in z mislijo na novo potovanje ...