Zbudim se ob petih, zunaj je zelo mrzlo, samo štiri stopinje. V dolini se še vedno kažejo luči Granade, malo više od parkirišča lise snega.
Poleg živih barv sončnega vzhoda, ki žarke pošilja na vrh nad nami, se v oblakih kažejo odsevi mavrice. Za zajtrk res prija nekaj močnejšega: ajdovi žganci, ki so ostali od včeraj, popečeni s slanino in jajci. Njami!
Foto: Vinko Šeško.
Dobro se oblečemo in krenemo po asfaltirani cesti navkreber mimo velikega vojaškega zavetišča na višini 2.550 metrov nad morjem. Odpirajo se pogledi na zasnežene gore, smučarske naprave,
pod nami je smučarsko središče Predollano, desno od njega pa veliko dolin, ki jih delno zastira megla. Izkoristimo nekaj bližnjic po stezah, med peskom je tudi za ped ali dve zemlje z drobcenim cvetjem.
Foto: Vinko Šeško.
Više naletimo na sneg, ki je na obeh straneh ceste in se ravno toliko čez dan stopi, da je treba plesati po ledu, če hočeš naprej. Vse bolj se spušča megla in na višini 3.000 metrov nad morjem se ustavimo, fotografiramo in zapojemo:
Mi smo mi, vandrovci, mi
smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa
zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Foto: Vinko Šeško.
Za vsak slučaj vzamemo velike tablete proti višinski bolezni v obliki keksov, primerno zalijemo s travarico in borovničevcem, da dezinficiramo, potem pa se začnemo vračati. Megla je vse bolj gosta, zato izkoristim priliko, počepnem ob manjši skali in zalijem tisto suho zemljo. Potem pa hitro navzdol za drugimi! Steza prečka peščeno cesto in jaz lepo po njej v levo. Potem pa se le spomnim, da smo mi hodili le po asfaltirani cesti. Vidim le nekaj metrov pred sabo, se odločim, da se vrnem k bližnjici in tam - kot prikazni iz megle ostali pohodniki. Nekje sem jih morala že prehiteti. Ja, v bodoče bom v megli bolj pazljiva. Začne narahlo rositi in do avtobusa pridemo že precej mokri, zato je treba spet vzeti zdravila v trdi in tekoči obliki. Dve uri smo se vzpenjali ter uro in pol vračali. Ob spustu v dolino pa strnemo vtise včerajšnjega in današnjega dne na Sierri Nevadi:
Za lepote te si je treba čas uzet, vodo potancat in kamne
vse posred.
Za višine te si je treba čas uzet, sneg mal doživet in probat tudi led.Tud za vandrovce si je treba čas uzet, se poveselit in kdaj tud' potrpet.
Uživajmo s slastjo kot prej nikol' še, saj za vandrovce je dobro le najboljše.
To Snežno pogorje, ki je delno tudi narodni park, se nam je v kratkem času pokazalo v različnih oblikah. Poleg smučanja ponuja res bogate možnosti pohodništva, pa sploh ni treba na katerega od 23 vrhov, višjih od 3.000 metrov. Gotovo k lepoti pogorja prispeva tudi skoraj 50 gorskih jezer, 2.100 vrst rastlin, med mnogimi pticami pa tudi druge živali: posebna vrsta risa, recimo. Južni del je bolj dostopen, severni zahtevnejši. Tri oskrbovane koče so na voljo planincem, poleg tega pa še šest neoskrbovanih. Gotovo je največji izziv Mulhacen, najvišji vrh kontinentalne Španije s 3.479 metri (po nekaterih podatkih: 3.480 ali celo 3.482). Ponosni smo, da imamo med sabo pohodnika, ki mu ga je uspelo osvojiti. Južna pot sicer tehnično naj ne bi bila zelo zahtevna, je pa dolga (uradno iz vasi Trevelez sedem ur v eno smer), poleti zelo vroča, problem pa je lahko tudi velika višinska razlika.
Ob spuščanju v dolino raste temperatura: 8, 12, 16 stopinj. Še vedno pa je rahlo oblačno. V želodcih pa tema, zato se ustavimo na črpalki, ki ima na reklami narisane tudi tuše. Te najdemo v bližnjem hostelu, kjer nam zaračunajo uporabo tri evre 55 centov na osebo. Trajanje tuširanja pri ceni ni pomembno, se pa potrudimo, da ga opravimo hitro in vsi smo čisti za kosilo.
Po kosilu se vozimo po Murciji, kjer so tudi zelo suha, polpuščavska področja. Veliko je vinogradov, ki so pokriti z mrežami. Sicer pa sta Murcia in Valencia znani predvsem po letoviščih na morski obali. Malo naprej od mesta Alicante najdemo lepo urejeno postajališče s čistimi stranišči, kamnitimi klopmi in mizami ter opozorili v več jezikih, naj pazimo na svoje stvari. Policija - Guardia Civil se s svojim vozilom večkrat popelje mimo nas. ne vemo pa, če smo jim sumljivi mi, ali nas hočejo zaščititi.
Foto: Vinko Šeško.
Pripravimo si prigrizek pri prijetnih 24 stopinjah, spravimo se igrat karte, pa nas veter in nežen dežek preženeta v avtobus. Tudi prav! Se bomo pa naspali.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar