1. 07. 14

Španija 2014 - 21. 5. 2014

Ponoči dež, veter se zaletava v avtobus in ga maje, zjutraj se sprašujemo:

Dobro jutro, dobro jutro, ti vandrovc moj (3x), kako si kaj spal nocoj?

Dobro jutro, dobro jutro, sem dobro spal (3x), sem sanjal, da mi je stal.
Dobro jutro, dobro jutro, ti vandrovka (3x), kako si kaj spančkala?
Dobro jutro, dobro jutro, sem spančkala (3x), v sanjah objemala.
Se postla, se postla je zibala (3x) in sapa je tulila.



Foto: Vinko Šeško.
Sicer pa se dobro oblečemo in krenemo po sipinah ob morju, ki so lahko visoke do 30 metrov. 


Neverjetno, kakšne oblike zna napraviti veter, vsak dan so drugačne, med njimi pa vztraja rastje, ki se je prilagodilo razmeram. Narodni park Doñana spada med največja mokrišča v Evropi, saj z naravnim parkom in zaščitenimi območji obsega več kot 50 tisoč hektarov močvirij in peščenih sipin v delti reke Guadalquivir. Od leta 1969 je velik del področja uradno zaščiten. Veliko je endemičnih vrst, pozimi pa se tu ustavi na tisoče ptič selivk. Število obiskovalcev parka je strogo nadzorovano, v notranjost je mogoče priti samo z uradnimi ogledi. Park je ogrožen zaradi intenzivnega kmetijstva z namakanjem, povečanega števila turistov in romarjev, gradnje naftovoda, prava katastrofa pa se je zgodila leta 1998, ko je pri bližnjem rudniku počil zadrževalni jez in je parku grozilo razlito strupeno blato z različnimi težkimi kovinami. 



Na robu parka je šest centrov za turiste, mi izkoristimo dva za krajša sprehoda po urejenih poteh. 


Nasproti romarskega kraja El Rocio se ustavimo na opuščenem delu ceste, pod nami se v laguni kažejo flamingi, na zelenih tratah ob vodi pa pasejo konji. Dva naša najbolj vztrajna fotografa preplezata ograjo in poskušata napraviti nekaj posnetkov iz bližine. Kmalu je tu kontrola narodnega parka, ki jima "bere levite", hujših posledic pa ni. 

Foto: Vinko Šeško.
Tu si skuhamo kosilo, potem v krasnem vzdušju disca na avtobusu odpeljemo naprej proti Jerezu, kamor pa sploh ne pridemo. Splošna želja je, da bi našli kakšen kamp in tega odkrijemo v  mestu z okrog 90 tisoč prebivalci El Puerto De Santa Maria nasproti Cadiza. Hitro se dogovorimo za ceno šest in pol evrov na osebo in dobimo dovolj prostora za avtobus na travniku, do stranišč in tušev pa se je treba malo sprehoditi. Sicer pa kamp lahko sprejme čez dva tisoč turistov. 

 Foto: Vinko Šeško.

Ko zvečer raziskujemo kraj, najdemo lepe peščene plaže in sprehajalno pot med morjem in gozdom proti pristanišču. Z neba nas pozdravlja mavrica. Dežne kaplje nas preženejo pod streho, pa osvežitev ne traja dolgo. 

Foto: Milka Požun.
Skupina, ki je šla preizkušat kulinariko, se vrne okrog desetih in prav lepo zapoje za uspavanko nežno pesem Nocoj pa oh nocoj ... Seveda jih moram primerno sprejeti.

Video:





Ni komentarjev: