Vstanem okrog šestih, po zajtrku pa se napotimo v sončno jutro proti tri kilometre oddaljenem naselju Montejaque, Benaojan pa je kilometer pod nami. Nekaj vadrovcev se odloči, da bo ostalo bliže avtobusa.
Foto: Vinko Šeško.
Vzpenjamo se po cesti in na enem mestu lepo vidimo Montejaque nad nami in Benaojan levo pod nami. Kot dve beli golobici sta in lepo se prilagajata okolju. Ko zakorakamo med hiše, vidimo, zakaj smo imeli včeraj toliko problemov z avtobusom: prostora za parkiranje skoraj ni, za obračanje pa tudi ne veliko. Baje je velika zabava starejših ljudi posedanje pred hišo in opazovanje voznikov, ki se mučijo po njihovih ulicah. Prebivalcev je okrog tisoč, veliko hiš je praznih, zdaj pa jih preurejajo v prostore za prosti čas, čim več pa poskušajo iztržiti tudi od turizma.
Namenjeni smo na Llanos de Líbar - Planjave Líbar, ki se raztezajo med dvema kraškima hrbtoma pogorja. Pot naj bi bila dolga okrog 20 kilometrov, sedem ur je potrebnih za celotno, potem pa se je mogoče z vlakom vrniti v Benaojan. V bližini hiš so majhna polja, iz kokošnjakov v skalnih jamah se oglašajo petelini, levo in desno se dvigajo srednje visoki kamniti vrhovi. Peščena cesta je široka in mi se vztrajno vzpenjamo po njej. Potem hiš ni več, začnejo se pašniki z ovcami, više je tudi govedo, na travnikih tudi osameli hrasti. Na manjšem prevalu nas zagrabi lakota in privoščimo si malico. Mimo nas pride kar velika čreda črnih prašičkov in verjamemo, da so mesnine iz teh krajev okusne in zdrave, ko pa si živali takole same iščejo hrano.
Pot zavija v široko zeleno dolino, ki jo krasi nešteto makov. Hitrejša skupina pred nami se sprehodi tudi po njej, mimo posestva, nekateri se povzpnejo še na večji prelaz, do konca poti pa ne uspe nihče priti. Mi se po malici obrnemo in koračimo navzdol ob prepevanju Naša četica koraka in Regiment po cesti gre.
Dovolj časa imamo za uživanju ob cvetju, rumenih grmih, cvetočih opuncijah ... V vasi zasedemo malo teraso pred lokalčkom in trgovinico, kavi, pivu in sladoledu pa se pridružijo še češnje, ki jih z avtom mimo pripelje domačin in prodaja platojčke po tri evre. So pa nenavadne te češnje: nekakšni dvojčki ali pa velika češnja, h kateri je prirasla še manjša. Ko se nam pridružijo še ostali, nam skupina, ki ni šla na pohod, postreže - s čim drugim kot češnjami.
Z avtobusom se po cesti dvignemo na planoto z velikimi travniki in nešteto plutovci, ki so večinoma obrezani. Zunaj je samo 17 stopinj.
Po ozki cesti se spuščamo in pred nami je Sierra de Grazalema, naselje z okrog 2.200 prebivalci. Parkiramo pred njim in z Vinkom greva na oglede. Po kosilu se odpeljemo malo više, potem pa sprehodimo po slikovitih ulicah mimo glavne cerkve iz 17. do 19. stoletja in Marijine baročne cerkve iz 18. stoletja, uživamo v razgledih - predvsem na cel gozd cvetočih oleandrov v zajedi pod nami. Zanima nas glasba na vrhu naselja, kmalu ugotovimo, da praznujejo zaključek šolskega leta.
Z avtobusom nadaljujemo pot nad vasjo po ozki cesti z veliko ovinki do višine 1357 metrov, potem pa po pravih serpentinah navzdol. Ni čudno, da je hitrost na ovinkih omejena na 20 kilometrov na uro, priporočena pa je najpogosteje 30 kilometrov.
Prekrasen razgled se nam odpira na cesto, umetno jezero Zahara-El Gastor, katerega glavni vir vode je reka Guadelete (na njej je še več takih jezer za regulacijo vodostaja) in kraj Zahara de la Sierra. Danes se v glavnem zadržujemo na področju naravnega parka Sierra de Grazalema, ki obsega čez 50 tisoč hektarov. Znotraj njega so še zaščitena področja, recimo tisto s posebno vrsto smreke, kjer so obiski omejeni ali dovoljeni samo v spremstvu osebja parka. Tako je tudi s sotesko Gargante Verde, kamor med 400 metrov visoke stene in gnezda beloglavih jastrebov dnevno spustijo le točno določeno število obiskovalcev. Mi se zapeljemo do parkirišča pred Zaharo de la Sierro in se napotimo v to belo lepotico z okrog 1.500 prebivalci. Mikajo nas razvaline mavrskega gradu iz 12. stoletja, pa ga nekateri poskušamo doseči po napačnih stopnicah. Sprehodimo se po kraju, potem pa vrnemo k avtobusu. V bližini tega nekateri naberejo šope tavžentrož, ki jih potem sušimo vso pot domov. Čeprav smo na področju, ki ima povprečno zelo veliko padavin, ker tu gore ustavijo oblake z Atlantika, nas greje sonce - 23 stopinj.
Cesta nas vodi preko jeza in potem naprej po zelo slikoviti pokrajini z nizkimi hribi, rumenimi grmi, ogromnimi površinami oljk in ovsa. Želimo priti čim bliže žrela Garganta del Chorro in še pred mrakom
smo pri jezerih nad njim. Ker je jutri dan volitev v evropski parlament, volilni odbor mrzlično pripravlja vse potrebno in piše glasovnice. Tudi ob svetlobi baterij.
Video
Ni komentarjev:
Objavite komentar