10. 07. 14

Španija 2014 - 29. 5. 2014

Ponoči je kar toplo, malo pred peto premik. Prigrizek najprej v avtobusu, potem zajtrk na počivališču s klopmi, mizami, vodo za pomivanje in umivanje. Okrog osmih je še sončno, ob desetih pri 16 stopinjah oblačno. Ves čas vožnje proti Barceloni vidimo v daljavi morje, ob njem manjša in večja naselja. Po enajsti uri smo v Barceloni, 19 stopinj, parkiramo v pristanišču pred akvarijem. Ta naj bi bil največji v Evropi (3.700 kubičnih metrov), zato se ga splača pogledati. Dogovorimo se za desetprocentni popust, ker smo skupina, in plačamo 18 evrov na osebo za vstopnico. Veliko je šolskih skupin, zato nam priporočajo, da malo počakamo, mi pa to čakanje izkoristimo za stranišča. 


Pred obiskom nas tudi slikajo, mi vzamemo to vse bolj za hec, dejansko pa na koncu kupimo kar veliko slik po osem evrov. Prostor je res lepo urejen, sestavlja ga 21 velikih akvarijev za 400 morskih vrst živali. Razdeljene so po sredozemskih, tropskih in manjših tematskih bazenih. Človek se ne more načuditi njihovi raznolikosti oblik in barv. Posebnost sta dva predora, krajši ima vodo na eni strani in na stropu, v drugem - 80 metrov dolgem, je voda povsod, razen na tleh. Morski psi in druge ribe plavajo v 4,5 milijonih litrov vode. Oznake za živali so v več jezikih: kratke in zanimive, posebna področja so namenjena za izobraževanje otrok. Nad vsem tem bdi cela množica strokovnjakov in delavcev za vzdrževanje. Nekaj časa se zamudimo tudi v trgovini, saj je to ena izmed zadnjih možnosti za nakup spominkov in daril, 

Foto: Vinko Šeško.
potem pa se slikamo pred stavbo, na kateri plapola tudi slovenska zastava.
Po lesenem mostu se odpravimo v mesto. Pridemo ravno v trenutku, ko ga zaprejo za pešce, razmaknejo in spustijo večje ladje v pristanišče. V nekaj minutah je most spet na starem mestu.


Na začetku ulice Las Ramblas nas vabi sedem metrov visok kip Krištofa Kolumba na 60 metrov visokem stebru (na vrhu je razgledišče), da gremo na raziskovanje Barcelone. Imamo samo malo časa, zato se odločimo za tri znamenitosti. Prva je na vrsti Sagrada Familia (Sveta družina), mogočna cerkev, katere temeljni kamen je bil postavljen davnega leta 1882. Naslednje leto je bil imenovan za glavnega arhitekta Antoni Gaudi, ki ji je posvetil 40 let svojega življenja, na koncu v njej celo 14 let živel in je tu tudi pokopan. Po njegovi smrti leta 1926, predvsem pa med špansko državljansko vojno, so dela zastala, od leta 1987 pa spet gradijo, računajo, da bo gotova leta 2030. Samo leta 2009 so za gradnjo porabili 18 milijonov evrov. Ker je ta znamenitost najdlje v mestu glede na naše načrtovane oglede, se odločimo poskusiti s podzemsko železnico


Najdemo postajo na začetku Ramble, prosimo za pomoč uslužbenko, da na avtomatu kupimo karte - deset skupaj, tako ena stane en evro trideset centov. Potem pa skrbno pazimo na pravo smer, postaje, prestopanje. In na naše stvari, ker je baje na vlakih veliko žeparjev. No, nas se k sreči niso lotili. 


Sagrada Familia je obdana z gradbenimi odri in osemnajstim stolpom (12 apostolov, 4 evangelisti, Jezus, Marija) delajo konkurenco visoki žerjavi. Stolpi so visoki toliko, kot najvišji hrib v okolici, ker je bil Gaudi mnenja, da človek ne sme graditi višjih stvari kot bog. Vrsta za obisk notranjosti je zelo velika, zato se sprehodimo le okrog cerkve in nadaljujemo pot peš proti naslednji Gaudijevi umetnini. To je La Pedrera ("Kamnolom") ali Casa Mila, grajena od 1906 do 1912: valovit osemnadstropni stanovanjski blok okrog dveh okroglih dvorišč z nenavadno streho, dimniki in zračniki ("strašila za čarovnice"), danes deloma  muzej in prireditveni prostori. V njo je Gaudi vložil največ arhitekturne drznosti in je njegovo najbolj znano delo. Na načrtu mesta najdemo ulice, ki naj bi vodile tja, eno izmed njih tudi na terenu in pogumno koračimo. Na koncu neke ulice ugledamo čudno poslopje v obliki nekakšnega storža. To je Tore Agbar - nebotičnik, visok 142 metrov (vrh strehe 144,44 metrov), s 34 etažami nad zemljo in štirimi pod njo, ki je bil končan leta 2005 in je med drugim sedež družbe za oskrbo z vodo. Gradnja je stala 130 milijonov evrov: dva ovalna cilindra iz betona, jeklena kupola, preko 4.500 oken, pa tudi toliko svetlobnih teles, s katerimi je na fasadi mogoče ustvarjati podobe s 16 milijoni odtenki barv. Oblika tega stolpa naj bi predstavljala gejzir, mnoge pa spominja na čisti kaj drugega.

Neverjetno! 
In Casa Mila, ki jo iščemo? Kar nekaj časa traja, da ugotovimo, da nekaj ni v redu, domačin pa nam razloži, da gremo ravno v nasprotno smer. Pa je na vrsti spet podzemska. 


Tudi La Pedrera je v gradbenih odrih, tudi tu je zelo dolga vrsta za vstop, zato se zadovoljimo samo z zunanjim ogledom. Zdaj smo na podzemni železnici že skoraj doma, zato se z njo zapeljemo do katedrale, da bi bilo bolj zanimivo, moramo spet prestopati. 


Katedralo so gradili od trinajstega do 19. stoletja, iz katerega je tudi čudovito pročelje. Cerkveno ladjo obkroža 28 kapel z nekaj izjemnimi baročnimi oltarji. Vinko odredi 45 minut prostega časa, v katerem je zelo pomembno najti stranišče. Ker javnega ni, lokali pa jih imajo le za goste, sedemo v restavracijo in naročimo krompirjevo tortiljo in pivo, kar stane osem evrov dvajset. Potem pa ni več časa za obisk katedrale, kjer je spet dolga vrsta. Začenja se mi dozdevati, da sem v Italiji, kjer turisti skoraj hodijo drug po drugem. Tudi tu jih bo kmalu toliko.
Peš se napotimo do Las Ramblas, najbolj znane ulice v Španiji, kjer življenje nikoli ne zamre. Ta avenija z drevoredom je kilometer in četrt dolga, ob njej pa se vrstijo mnoge palače, opera, gledališče, pokrita tržnica. Sprehodimo se lahko med pobarvanimi živimi kipi, uličnimi glasbeniki, karikaturisti, stojnicami, terasami lokalov ... Mi zaenkrat to le površno pogledamo in hitimo na Montjuic, vzpetino z nadmorsko višino 173 metrov in mogočno trdnjavo iz 17. stoletja, na katero vodijo zobata železnica in dve žičnici. V parku je veliko stavb za svetovno razstavo leta 1929 in prizorišč poletne olimpijade leta 1992. Nam je dovolj vzpon po stopnicah do hotela Miramar z vrtovi, kjer je tudi zgornja postaja žičnice, ki vozi preko pristanišča, da se nam odpre pogled na mesto in okolico. 


Šele takrat prav dojamemo velikost tega mesta, ki je z 1,6 milijoni prebivalci glavno mesto avtonomne pokrajine Katalonije in drugo največje mesto v Španiji, takoj za Madridom. S širšo okolico ima kar pet milijonov ljudi in je eno najbolj živahnih pristanišč v Sredozemlju. Na področjih trgovine, kulture in športa ni le tekmica Madridu, ampak jo lahko primerjamo z največjimi evropskimi mesti. Leži na pomembnem mestu glede transporta po zraku, vodi in kopnem. Pomembna je bila že v času Rimljanov, potem Vizigotov, v okviru kraljevine Aragonije. Vedno je bila utrdba katalonskega separatizma in center Katalonskega upora v 17. stoletju. V istem stoletju izgubi pol prebivalcev zaradi kuge, opustošijo jo vojne z Napoleonom, po njih pa se spet začne razvijati. V španski državljanski vojni je bila na strani republikancev in je v Francovih časih trpela pod njegovim škornjem. Kljub temu se je razvijala na vseh področjih in dosegla današnji visok nivo. Med drugim je bila leta 1999 odlikovana z zlato medaljo za arhitekturo. Pohvali se lahko z razvitim izobraževalnim sistemom, ki podpira razvoj katalonskega jezika, z veliko muzeji, galerijami, gledališči, razstavišči, koncertnimi in kongresnimi dvoranami, 68 parki, sedmimi plažami ... Pomembna je v svetu mode in oblikovanja, na leto jo obišče več milijonov turistov. Tako je deseto najbolj obiskano turistično mesto na svetu in tretje v Evropi, takoj za Londonom in Parizom.


Spet se spustimo v pristanišče in za kratek čas obiščemo Las Ramblas, potem se vrnemo k avtobusu, kjer nas čaka večerja, prišel pa je že tudi naš rezervni šofer Jože. Ob pol desetih zvečer pri dvajsetih stopinjah krenemo na pot proti domu. To noč bomo spali med vožnjo.

Video:




























Ni komentarjev: