6. 07. 14

Španija 2014 - 23. 5. 2014

Zbudimo se v mrzlo jutro na parkirišču malo pred naseljem Gaucin, za katerega piše, da je Balcon de la Serrania. Ta zadnja beseda menda pomeni gorsko verigo, nam pa nekam čudno zveni, ker jo izgovarjamo kot "sranja". Ogrejemo se z zajtrkom, potem pa s hojo proti kraju. Hodimo mimo simpatičnih konjičkov, pod nami so prijetne doline in nekje že daleč na obzorju tudi Gibraltar od včeraj. 


Nekateri Andaluzijci so se naselili v utrjenih hribovskih vasicah, da ne bi postali plen banditov. Znane so kot pueblos blancos (bele vasi), ker so po mavrski tradiciji hiše prebeljene z apnom. 


Gaucin je ena izmed njih: na 626 metrih nadmorske višine se kot ogrlica oklepa pobočja pod ostanki srednjeveškega gradu. Trdnjava Castillo del Aguila (Orlov grad) je bila tu že v rimskih časih, Mavri pa so jo še povečali. Leta 1848 jo je poškodovala eksplozija streliva, danes je delno ohranjen samo en stolp. V 19. stoletju je tu potekala tihotapska pot za žgane pijače in tobak iz Gibraltarja v Rondo in kraj je bil zatočišče za tihotapce. Med približno dva tisoč prebivalci je veliko priseljenih Angležev, ki se tu zelo dobro počutijo. Kraj je znan po festivalih, praznovanjih, romanjih, srečanjih umetnikov. Mi bi se radi malo sprehodili tudi po okolici, zato mrzlično iščemo koga, ki bi nam svetoval. Kot nalašč si na pragu hiše obuva pohodne čevlje prijazna gospa, ki je Angležinja, in nam priporoči dve poti: daljšo romarsko, po kateri poteka procesija, in krajšo v kostanjeve gozdove. Odločimo se za drugo, ki pa nas ne pripelje do kostanjev, ampak do hrastov plutovcev. Še bolj zanimivo. 

Foto: Milka Požun.
Ob povratku me zamikajo gugalnice. Ohranimo otroka v sebi, dokler se da!

Foto: Vinko Šeško.
Potem se povzpnemo na grad, potolčemo po zvonu in uživamo v razgledu. 


Pod nami je celo naselje, posebej pa izstopa pokopališče, ki je zelo lepo vzdrževano, pokopavajo pa v niše v zidovih. Vračamo se mimo cerkvice - zavetišča Svetega Deteta iz 18. stoletja in cerkve Svetega Sebastjana, ki so jo gradili v 16. in 17. stoletju. Ozračje se je že dobro ogrelo, mi pa tudi in 

Foto: Vinko Šeško.
ob kosilu prija tudi kaj pijače.
Nadaljujemo pot proti Rondi in dosežemo celo nadmorsko višino tisoč metrov. 


Ustavimo se že malo pred mestom z okrog 40 tisoč prebivalci, da pri prijetnih 19 stopinjah uživamo v pogledu nanj. Okrog mesta so ostanki naselbin iz neolitske dobe, tu so živeli Kelti, Feničani, v času Rimljanov - Julija Cezarja je Ronda dobila status mesta. Zavzamejo jo Vizigoti, od osmega do 15. stoletja ji vladajo Mavri, potem pridejo Španci, ki izvajajajo hude pritiske na muslimansko prebivalstvo. To vodi k več uporom in krvavim obračunavanjem. Mesto utrpi velike izgube tudi za časa Napoleona, med državljansko vojno doživlja hude čase in veliko prebivalcev se izseli. Znan prizor iz Hemingwayevega romana Komu zvoni, ko leta 1936 preko skalnih sten vržejo simpatizerjev fašistov, naj bi se v resnici zgodil v Rondi. Pred starim mestom, ki ima izjemno lego na ogromnem skalnem grebenu ob robu strme apnenčaste pečine, izstopimo in se povzpnemo do cerkve Santa Maria la Mayor, potem pa napotimo navzdol po vzpetini, 


da ujamemo najlepši pogled na Puente Nueve (Novi most) iz 18. stoletja, ki skupaj z Rimskim in Starim mostom prečka sto dvajset metrov globoki kanjon reke Guadalevin. Vrnemo se na ozke tlakovane ulice, med bela poslopja z mrežastimi okni, se sprehodimo preko mosta in predahnemo ob kavi ali pivu. 


Potem pa naprej do arene za bikoborbe, ki je najstarejša v Španiji, zgradili so jo v letih 1779 - 1785 v neoklasicističnem stilu, arhitekt pa je bil isti kot pri Novem mostu. Ronda velja za rojstni kraj moderne bikoborbe: slavni bikoborec Pedro Romero je v 18. stoletju uvedel stil bojevanja z bikom na tleh, do tedaj so bili bikoborci na konjih. Usmrtil je preko pet tisoč bikov, sam pa ni utrpel niti praske. Družina Romero je tudi sicer doprinesla k novostim pri opremi in orožju - meč za usmrtitev bika, recimo. Danes je arena muzej in le enkrat letno v septembru priredijo posebno bikoborbo (Corrida Goyesca), ko se udeleženci preoblečejo v kostume iz časa Goye, za enega bikoborca je kostum celo oblikoval znani Armani. Lepoto Ronde so ponesli v svet tako Ernest Hemingway kot Orson Welles, ki je tu tudi pokopan, večkrat pa se je v njej mudil tudi Rainer Marie Rilke - za njega je to bilo mesto iz njegovih sanj. Za obisk arene in muzeja plačamo vstopnino šest in pol evra, ogledamo si lahko prostore za bike, opremo za konje, obleke za bikoborce in areno, ki ima 66 metrov v premeru. Z vsem spoštovanjem do tradiciji in navade Špancev ima marsikdo pomisleke ob tej vrsti "športa".
Ustrežljiva uslužbenka turističnega urada je v lepi angleščini nama z Vinkom natresla veliko možnosti za pohodništvo v okolici Ronde in nekaj časa imamo še danes. Odpeljemo se v pogorje Sierra de las Nieves, katerega del je zaščiten kot naravni park. 

Foto: Vinko Šeško.
Večina se odloči za počitek, nekaj pa se nas odpravi na uro in pol dolgo raziskovanje. Široka cesta, posuta s peskom,  nas vodi med raznolikim drevjem, 


najbolj pa nas pritegne lepo oblikovana smreka, ki je redka in jo imajo Andaluzijci za svoje nacionalno drevo. Poleg ostalega drobnega cvetja nas razveselijo tudi veliki cvetovi potonik, ki jih navdušeno fotografiramo, bolj zadržani pa smo pri biku, ki ga srečamo. Ko se vrnemo, nas čakajo obloženi kruhki, nič kaj toplo ni: 13 do 14 stopinj, ob 21.21 pa se odpeljemo naprej. Želeli bi parkirati v naselju Montejaque, kjer pa se komaj izvijemo iz ozkih ulic, veliko vozimo vzvratno, dovolj prostora najdemo tri kilometre pod vasjo in en kilometer nad vasjo Benaojan. Zadnji čas za počitek!

Video:











Ni komentarjev: