19. 02. 18

Jaz pa pojdem na Gorenjsko - 13. 2. 2018

Petnajst čez sedem je napovedan odhod na ekskurzijo Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in že kakšno minuto prej smo pripravljeni. Rahlo naletava sneg, zimsko pravljico pa doživljamo vse do Gorenjske in nazaj. Ne vem, kaj je lepše: s snegom bogato pokrite elegantne smreke ali kot nežne čipke s snežinkami ozaljšane breze. Šofer Miha nas varno vozi in na Logu ter v Krmelju poberemo še nekaj potnikov, potem pa ob razlagi o Ljubljani in Šmarni gori prizadevne Barbare nadaljujemo pot do postajališča Voklo. Da ne bi kdo zbolel, vodička toči liker iz zdravilnih zelišč, vožnjo pa spremlja tudi prijetno pridušena glasba.


Na Voklem pa pravi piknik: pogrnjena miza, bogati narezki, še topla pečena rebrca, kruh, za povrh pa še toplo kuhano vino. Lokal s štirimi zvezdicami! Najmanj. V skoraj eni uri postanka si lahko privoščimo še kavico v lokalu in prijeten klepet.
Megle so ravno tako visoko, da vidimo gore nekje do polovice in tako imamo priliko videti Hudičev boršt, ki ga je hudič odnesel na strmino in tam moral pustiti, ker se je že danilo. Sicer pa sta se dva kmeta po slovenski navadi prepirala o tem, čigav je gozd in sodnik je nemočno izjavil, naj razsodi hudič. In je. V okolici Škofje Loke pa je še vedno luknja, kjer naj bi bil ta gozd, in v boršt ljudje neradi hodijo. Gorenjska je polna zgodb o vilah, velikanih, zmajih ...
Zapustimo avtocesto in se po ožji cesti z nekaj ostrimi ovinki bližamo Kropi. Ta je v dolini kar nekaj mesecev skrita pred soncem in nekateri pravijo, da imajo v tem kraju samo dva letna časa: julij in avgust ter zimo. Ob rečico Kroparico (se peni kot krop) stisnjeno naselje z okoli 800 prebivalci s svojimi mogočnimi hišami kaže na pomen železarstva in kovaštva. V 18., 19. stoletju pa je tu živelo tisoč do 1500 ljudi.


Ustavimo se pred Kovaškim muzejem in razdelimo v dve skupini: mi ostanemo v muzeju, druga polovica gre v Vigenjc Vice, potem pa zamenjamo. Stopimo v nekdanjo fužinarsko Klinarjeve hišo iz konca 18. stoletja, v kateri je muzej od leta 1952, od tega leta naprej je tudi Kropa kulturni spomenik. Vodička nas popelje v prvo nadstropje, kjer lahko v salonu občudujemo strop s tremi oljnimi slikami (Boj svetega Jurija z zmajem, Marijino vnebovzetje, Krst v reki Jordan), maketo naselja iz druge polovice 19. stoletja in številne razstavne eksponate iz zgodovine naselja. Pri Bohinju so predelovali rude s Pokljuke (Stara Fužina). V dveh fužinah, ki sta v Kropi stali že na koncu 14. in v začetku 15. stoletja, so talili limonitno železovo rudo bobovec in rjavi železovec s površinskih kopov na Jelovici. Danes ni od tega nič ostalo, razen zbiralnika vode pri spodnji fužini. Okoliški gozdovi so dajali les za oglje, na voljo je bila tudi vodna sila za poganjanje koles za mehove. Iz železarstva se razvije kovaštvo: od 16. do 19. stoletja so ročno kovali predvsem žeblje. Kovaške delavnice so imenovali vigenjc, vigen je staroslovansko beseda za ognjišče. V Kropi je bilo 19 vigenjcev, stali pa so tudi v Železnikih in Kamni Gorici. Poleg tega je bilo še osem delavnic za izdelavo železnih palic - cajnaric. Fužinarski podjetniki so bili tudi lastniki fužin (skupno lastništvo po deležih), posameznih vigenjcev in mogočnih dvo- ali tronadstropnih fužinarskih hiš s kovanimi elementi in kamnitimi portali. V 18. stoletju je glavno tržišče za dve vrsti žebljev z dvokrilnimi glavami za izdelavo ladij bila severna Italija. Tovorili so jih v lesenih bariglah na konjih. V kraju je bilo razvito še več obrti: tesarstvo, meharstvo.
V hišah so sobivali lastniki in najeta delovna sila (tudi do sto ljudi). Ob koncu 19. stoletja z industrializacijo in oddaljenostjo od železniških povezav nastopi kriza, mnogi se izselijo iz Krope, preostali združijo kapital in ustanovijo žebljarsko zadrugo, ki pomeni prehod iz ročne v strojno izdelavo žebljev. Iz te po drugi svetovno vojni nastane Tovarna žebljev in vijakov Plamen, danes Novi Plamen, takrat pa se začne tudi umetno kovaštvo. V bistvu en oddelek žebljarske zadruge po letu 1945 preraste v UKO Kropa. V muzeju predstavljajo tudi dela mojstra sodobnega oblikovanja železa, to je Joža Bertoncelj (1901 - 1976), katerega dela so znana tudi po svetu. Njegov priljubljeni motiv so bili zmaji in eden od njih je priklenjen pred njegovo rojstno hišo in ga na poti v vigenjc tudi vidimo.
Ogledamo si še maketo zgornje fužine v Kropi. Fužina je naprava, v kateri voda poganja meh in težko kladivo. Z mehovi so v peči vpihovali zrak, s tem vzpodbujali zgorevanje in dosegali potrebno temperaturo nad tisoč stopinj celzija za taljenje rude. S težkimi kladivi so v starejših pečeh čistili železo, kasneje pa tudi kovali v manjše kose. Prvotne talilne peči so bile "na volka" - zelo potratne, kasneje uporabljajo plavže - visoke talilne peči (začetek 19. stoletja) z boljšim izkoristkom in manjšo porabo oglja, ki so ga kuhali na Jelovici. Za tono železa so porabili dve toni in pol oglja in štiri tone rude. V svetu so že prehajali na koks in paro, začelo je primanjkovati rude in nastopi kriza za kroparsko železarstvo.

Foto: Vojko Dvojmoč.
V vigenjcu sta bila dva do tri kovaška ognjišča v obliki nepravilnega osmerokotnika z ognjem na sredini. Temu je meh dovajal zrak, v žarečem oglju so kovači segreli železno palico do 700 stopinj in na nakovalu oblikovali žeblje. Na dan jih je bilo treba narediti dva tisoč. Delala je navadno cela družina 14 do 16 ur na dan z dvema enournima odmoroma. Življenje je bilo kruto: težko delo, slaba hrana - kovači so bili na pol gluhi, sključeni, povprečna življenjska doba je bila 35 do 40 let, 32 procentov otrok je umrlo v prvem letu starosti. Žebljarji so bili vezani na podjetnika, pri njem so bili tudi najemniki sob. Na sorazmerno velikih hodnikih ali vežah so bila kurišča za krušne peči in tu so tudi kuhali, med delom seveda v vigenjcu. Ob ognjišču je kuhalo več gospodinj in tak prostor v eni izmed hiš je dobil ime "fovšaritnica", ker so ženske gledale druga drugi v lonec in si bile "fouš". Življenje v sobah je zelo neudobno, družine so imele do deset otrok, sobo pa so si včasih delile dve ali tri družine. V stanovanju so imeli pogosto v kletkah ptice pevke (kaline, liščke), ki so jih nalovili v gozdu. Tako so ostali v stiku z naravo in si krajšali čas. Pozimi je delo zastalo in takrat je bilo za te kraje značilno koledovanje. Kovači so odšli pet po bližnjih kmetijah in v zameno dobili kaj hrane. Njihova hrana je bila sicer zelo enostavna: žganci, fižol, zelje, ob praznikih drobovina ali košček mesa. Lastniki fužin in hiš so imeli tudi trgovine in gostilne, v katerih so delavci zapravili težko zasluženi denar.

Foto: Vojko Dvojmoč.
V posebnem prostoru muzeja so prikazane kljuke, klini, verige ter najrazličnejše vrste žebljev: za podkovanje konj, čevljarski žeblji - planinčarji so bili zadnji ročno kovani žeblji (delno že strojno), tračniki za železnico pa so že strojno izdelani. Znali naj bi izdelati kar 127 vrst žebljev, tudi tiste za povezavo pilotov pri izgradnji Benetk.


Za konec poslušamo še posnetka glasbene omare (orkestrion), ki so jo izdelali na Češkem pred več kot sto leti - na začetku 20. stoletja. Žebljički na vrtečem se valju sprožajo kladivca, ki udarijo po določeni struni ali bobnu, na voljo pa je osem melodij. Omara je stala v gostilni, gosti so vanjo vrgli denar in sprožili igranje.


Sprehodimo se po naselju do Vigenjca Vice po podobi iz 18. stoletja, kjer nam vodič pokaže način izdelovanja žebljev, pri velikem žeblju mu pomagata tudi dva vajenca iz naših vrst. Vodič je vnuk žebljarja, ki je med zadnjimi koval žeblje še ročno, ima pa tudi naslednika. Vigenjci so imeli dve kamniti steni zaradi nevarnosti ognja in poplav (zadnja velika poplava leta 2007), dve pa leseni, v katerih so hranili na suhem oglje in žeblje. Delo je potekalo cele dni, ženske so poleg kovanja tudi kuhale, včasih tu tudi rodile, se po nekaj dneh vrnile k delu, dojenček pa je bil v zibki, povezani z mehom, da se je gugala. 
Ob ogledih smo kar malo prezebli, zato smo veseli toplega avtobusa, s katerim se skozi Lipnico, Kamno Gorico in Lancovo odpeljemo do Linhartovega mesta - Radovljice. Mesto z okrog šest tisoč prebivalci leži na pomolu nad sotočjem Save Dolinke in Save Bohinjke. 


Staro središče z bogatimi hišami iz tufa je dokaz, da so tu živeli višji sloji. Z avtobusne postaje se sprehodimo do starega trga, ki ga krasijo veliki kupi snega, blizu nekdanje graščine z glasbeno šolo in Čebelarskim muzejem pa je tudi Gostilna Lectar z Lectarskim muzejem. Gostilna je v tej več kot 500 let stari hiši od leta 1822, lectarska delavnica pa že od leta 1766, vendar je bila vmes sto let zaprta, ponovno so jo odprli leta 2006. 

Foto: Vojko Dvojmoč.
V njej nam v kletnih prostorih izdajo skrivnosti priprave lecta: testo je iz moke, vode, soli, kostanjevega meda, sladkorja, cimeta in klinčkov. Vse to zgnetejo in pustijo zoreti deset dni. Spet pregnetejo in zvaljajo na 50 let starem stroju, izrežejo oblike in pečejo v pečici, ki je tudi stara 55 let, deset do petnajst minut. Pred dekoriranjem z naravnimi barvami in sladkorjem pustijo stati dan ali dva. V temnem in suhem prostoru  se tak lectarski izdelek lahko obdrži več deset let. Predvsem so to lepa darila, ki so jih včasih prodajali na sejmih: z ogledalci in verzi. Dan pred Valentinovim je kar nekaj obiskovalcev in obiskovalk zapeljal k nakupu.
Na poti proti Bledu nam Barbara pove zanimivo zgodbo o njegovem nastanku: tu naj bi bil pašnik s skalo, ob kateri so plesale vile. Ovce so jih pri tem motile, svarila pastirjem niso zalegla, zato so vile odprle vse vode in travnik zalile, ostala je le njihova skala - otoček. Zagledamo tudi skalo Babji zob, o kateri pripovedujejo več zgodb.  Velikan naj bi zmaju zdravil zobobol, v prepiru pa je izpuljeni zob odletel na strmino. Druga zgodba pa pripoveduje o stari čarovnici, ki je padla po strmini in izrekla urok: Jelovica ti ne boš več strma kot prej, takoj škrbino naredi na mesti tej. 


Na Bledu najprej poiščemo slovite kremne rezine v kavarni hotela Park. Vse od leta 1953 v slaščičarski delavnici Hotela Park vestno beležijo pečene maslene plošče, iz katerih so nastajale omamne kremne rezine. V več kot 60 letih so izdelali že več kot 14.000.000 kosov originalnih blejskih kremnih rezin. Zanje so porabili okoli 380.000 litrov smetane, več kot 863.000 litrov mleka, več kot 6.759.130 jajc, več kot 112 ton moke, več kot 300 ton sladkorja in več kot 78 ton vaniljevega sladkorja. Ob lepih spomladanskih in jesenskih koncih tedna jih spečejo od 2500 do 3500 kosov, še vedno pa slaščičarji pomnijo rekordne vikende v poznih 70-ih letih, ko so pozimi ob enem samem koncu tedna spekli tudi do 6000 kremnih rezin. 
Rojstvo: 1953
Kraj rojstva: slaščičarska delavnica Hotela Park na Bledu
Oče: Ištvan Lukačević
Mama: vojvodinska krempita
Lastnosti: Po slojih od spodaj navzgor si sledijo listnato testo, jajčna krema, smetana, listnato testo in sladkorni posip.
Mere: 7 x 7 x 7 centimetrov
Kako prepoznamo original? Ko jo položimo na krožnik, se mora celotna kremna rezina zazibati.
Kako preverimo svežino? Ko zabodemo vilice v skorjico, se mora slišati pok.
Peka kremnih rezin v slaščičarni Hotela Park poteka vsak dan po enakem postopku. Slaščičarji na roke zamesijo dobro masleno oziroma listnato testo. Testo sedemkrat prepognejo in spečejo, da je ravno prav hrustljavo. Iz naravnih sestavin pripravijo fino jajčno kremo, jo med mešanjem pustijo vreti natanko sedem minut in še vroči dodajo sneg trdo stepenih beljakov. Še toplo rumeno maso prelijejo na hrustljavo ploščo iz testa. Ko se krema popolnoma ohladi, nanjo visoko naložijo stepeno sladko smetano in jo prekrijejo še z drugo plastjo maslenega testa. Vse skupaj razkošno potresejo z mletim vaniljinim sladkorjem in ploščo razrežejo na koščke v velikosti 7 x 7 centimetrov. Tako po originalnem receptu in postopku izdelave v originalni velikosti nastajajo ene in edine – originalne blejske kremne rezine! Brez barvil, konzervansov ali drugih dodatkov.
Pred kavarno vabi drsališče, notranjost je lepo urejena s šopi belih flamingovcev in zelenja, strežno osebje pa je počasno in neprijazno. Opominjajo nas, da bi se morali kot skupina naprej najaviti, ker kremnih rezin lahko tudi zmanjka, potem pa nas le postrežejo in nič jih ne zmanjka. Saj so res okusne, zanje po dodatnem čakanju plačamo po 3,90, vodo pa tudi prinesejo čisto na koncu. Zgleda, da so se na Bledu preobjedli belega kruha od turizma.

Foto: Vojko Dvojmoč.
Sprehodimo se ob jezeru: poti niso očiščene, tudi na pločnikih je še veliko snega, grad pa krasi velik žerjav. Še najlepši so labodi na vodi.

Foto: Vojko Dvojmoč.
Pozno kosilo nam postrežejo v Gostilni in piceriji GALA-IN v okolici Lesc. Čeprav varijo tudi svoje pivo, večina naroči vino, ki se prileže k dvem vrstam juhe, mesa, priloge, solate in sladice. 485 kalorijam od kremne rezine jih tako dodamo še veliko, veliko več.


Po dveh urah prijetne vožnje smo spet v Sevnici: bogatejši za veliko vtisov in podatkov.

Video:









Ni komentarjev: