25. 02. 18

Z Vrhovega v Loko pri Zidanem Mostu - 21. 2. 2018

Rahlo naletava sneg in občasno zapiha hladen veter, ko se ob osmih zbira študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Kot običajno: na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). Enajst nas je in še posebno smo veseli, ker se nam je po daljši bolniški spet pridružila Irena. S tremi avtomobili se odpeljemo do Vrhovega, kjer nas na parkirišču pred BB-jem (Bar Branka) in pekarno čakajo še trije: tudi naša današnja vodiča in odlična gostitelja Regina in Janko Pinosa, ki sta na Vrhovem doma.


Najprej nekaj besed o Vrhovem, ki je bila naselbina že v rimskih časih, danes pa je središče krajevne skupnosti in ima okrog 300 prebivalcev. Pa o slovesu "žabarjev", ki so pred izsuševanjem močvirja in zasutjem jam - glinokopov pridno lovili in prodajali žabje krake kot specialiteto. Spomnimo se tudi razvite ljubiteljske gledališke dejavnosti, pri kateri so se družili domačini po vrnitvi iz izgnanstva v Nemčiji, danes pa tradicijo nadaljuje Prosvetno društvo Vrhovo, ki dela v Prosvetnem domu iz leta 1954. 



Pomembna je tudi etnološka dediščina: na polju stoji veliko kozolcev različnih oblik. Nekateri žal propadajo, druge vzdržujejo, nekaj pa je tudi novih. Mimo njih pogledujemo preko Save v Šentjur na Polju, 


za nami pa nad Vrhovim vidimo Novi Grad, Goreljce in Brunk. Sprehodimo se preko pokopališča in iščemo znana imena ter obujamo spomine. Ob nasadu hrušk viljamovk, iz katerih domačin kuha dobro žganje, 


pridemo do sončne elektrarne ob Savi, kjer so morali namestiti posebne lovilce snega, sicer se je ta usipal na cesto. 


Z mosta preko Save si ogledujemo hišo, ki leži danes pod gladino reke, vendar se lastniki niso hoteli preseliti kljub obljubljenemu nadomestnemu  domovanju. 


Ob velikih sadovnjakih jablan se napotimo proti Loki pri Zidanem Mostu in kritiziramo pretirano škropljenje z gnojili in zaščitnimi sredstvi ter obdelavo zemlje s težkimi traktorji tudi na namočenih terenih. Vsak december že nekaj let tu razstavijo adventne venčke: Loka z okoli 500 prebivalci je tudi sicer znana po bogati kulturni dejavnosti. Hodimo ob Savi, opazimo lovilec odpadkov na vodi in preko nje Ribiški dom. 



Na desni pa se nam lepo kaže Loka s cerkvijo, velikim šolskim poslopjem in Trubarjevim domom upokojencev, ki je zelo priljubljeno domovanje ljudi v "zlatih letih", saj ponuja domačnost in različne dejavnosti za svoje varovance in varovanke. Z Regino klepetava o osebju, med katerim imam tudi ljubo sorodnico, pa o 102 leti stari varovanki, ki je iz krajev, kjer sem se jaz rodila.
Stavbo sedanje podružnične šole so zgradili leta 1907, ob stoletnici 2007 pa temeljito obnovili in razširili. Začetki šole v kraju segajo že v leto 1793,  redni pouk v različnih zgradbah pa je potekal od leta 1800 naprej.
Skoraj spregledam železniško postajo, mimo katere se pogosto vozim z vlakom. So že govorili, da jo bodo ukinili, pa je k sreči še niso. Prvo so zgradili leta 1911 – skoraj 50 let po odprtju proge Zidani Most–Zagreb. Leseno poslopje so leta 1976 zamenjali z novo zgradbo.
Progo prečkamo na prehodu pod Trubarjevim domov upokojencev in občudujemo lepo urejeno okolico hiš: zanimiv mozaik, zelenice  ... 


Začetek tega doma je bila graščina iz 13. stoletja, ki je bila okrog 1880 prezidana v angleškem kastelnem slogu. Prve lastnike viri omenjajo različno, to naj bi bili loški gospodje. V toku stoletij so se menjavali najrazličnejši lastniki, po drugi svetovni vojni pa je bil dvorec nacionaliziran. Od leta 1947 je v njej dom upokojencev in za te potrebe so leta 1970 in 1990 dodali dva prizidka. Ob njej je park iz 19. stoletja.


Pred cerkvijo in velikim Župnijskim domom nas že čaka ključar Ernestl, ki nam bo odprl cerkev. Prijazno nam razloži, da je cerkev posvečena sveti Heleni, materi Konstantina Velikega (272 - 337), tistega rimskega cesarja, ki je prenehal preganjati kristjane in priznal krščanstvo kot enakopravno religijo. Sveta Helena si je zelo prizadevala za označevanje krajev, ki so povezani s krščansko vero v Sveti deželi. S podporo sina je dala postaviti številne cerkve,  na njeno pobudo so iskali Kristusov križ in ga tudi našli. Na oltarju v Loki  iz leta 1715 ima zato križ v roki, vendar je v postnem času zakrita s sliko. 


Župnijska cerkev svete Helene ima osnovo v začetku 13. stoletja (1208), kasneje je bila barokizirana. Dal jo je zgraditi Leopold VI. Babenberški, imenovan Slavni, avstrijski in štajerski vojvoda ter posestnik laškega gospostva v spomin na svojo mater princeso Heleno Ogrsko. Leta 1310 so jo povečali, 1319 so ji prizidali kapelo svetega Florijana. Lastnik graščine Ruda jo je dal poslikati. Po požaru 1740 so cerkev temeljito prezidali in bogato baročno okrasili (štukature). Pokopališče so 1835 prestavili na Dobravo. Po požaru leta 1850 so spremenili obliko strehe na zvoniku in znižali zid, ki je obdajal cerkev in delno župnišče. V zadnji četrtini 19. stoletja so si močno prizadevali za gradnjo nove in večje cerkve. Leta 1911 so morali južno steno utrditi s štirimi oporniki, zidanimi iz kamna. Zaradi prve svetovne vojne in gospodarske krize nikoli ni prišlo do gradnje nove cerkve. Cerkev so po drugi svetovni vojni vse do danes večkrat prenavljali in urejali. 


Leta 1981 so ob beljenju tudi odstranili stare podobe križevega pota in jih nadomestili z manjšimi reliefnimi iz gline. 

Na severni steni so tri štukirana grbovna polja s fresko portretom Leopolda VI, njegove soproge Teodore, na tretjem pa je domnevno panter. Kor ima tako glavna cerkev kot tudi kapela svetega Florijana (»lutrovski kor« - protestanska in rimokatoliška stran). Stene cerkve so poslikane s freskami, ki so le delno odkrite. Te so tudi na podstrešju, ker je bila včasih cerkev višja za tri metre. Dele fresk je mogoče videti tudi na zunanji – severni steni. 


Pri cerkvi nas s svojo velikostjo preseneti Župnijski dom. Zgradba je iz leta 1564 in je sorazmerno res velika glede na cerkev. Vendar je Loka v 16. stoletju imela 13 podružnic in je tu stanovalo veliko duhovnikov. Ključar Ernestl jih je omenjal sedem.
Kapela svetega Frančiška Ksaverija blizu cerkve je iz leta 1733. Leta 1880 so jo preuredili v mrtvašnico, oltar prepeljali na Polano, veliko baročno sliko svetega Frančiška Ksaverija,  domnevno iz leta 1733, pa prenesli v zakristijo cerkve. Ko so preselili pokopališče 1835,  je kapela postala prostor za shranjevanje cerkvenih predmetov. Obnovili so jo v letih 2006 in 2007, Kulturno društvo Primož Trubar ima v njej občasne razstave.


Nekaj časa je že od tega, ko so doprsni kip Primoža Trubarja iz leta 1986 (delo Mirsada Begića) s trga prestavili na zelenico ob cerkvi. Primož Trubar naj bi imel tukajšnjo župnijo med 1527 (ali 1528) in 1542. Viri navajajo
Ko je bil star devetnajst let, mu je tržaški škof Pietro Bonomo dodelil župnijo Loka pri Zidanem mostu. Jeseni 1527 je Bonomo Trubarja napotil na študij na Dunaj. Zaradi vojske osmanskega imperija, ki se je bližala Dunaju, je bilo ogroženo in oteženo življenje v mestu. Zato se je jeseni 1529 vrnil k škofu v Trst. Tam je maševal in pridigal v minoritski cerkvi. Leta 1530 ga je škof posvetil za duhovnika in ga določil za vikarja v župniji sv. Martina v Laškem. Duhovno službo je tam opravljal v skladu s katoliškim obredom, vendar so njegove zgodnje pridige že spominjale na pridige Erazma Rotterdamskega. Prenavljal je cerkve in župnišča v Celju, Laškem in drugje. V Ljubljano se je vrnil leta 1536 in postal škofijski vikar. V mestu je pridigal slovensko in nemško. V svojih pridigah je uporabljal svetopisemsko razlago švicarskih reformistov in zwinglijancev Henricha Bullingerja in Konrada Pelikana in se seznanil z deli Martina Luthra. Zaradi njegovih nazorov se je leta 1540 zganil deželni glavar Nikola Juršič. Trubar bi skoraj pristal v ječi, vendar so ga somišljeniki pravočasno posvarili. Zaradi preganjanja se je ponovno zatekel v Trst k Bonomu. Tam se je poglobil v teološke spise švicarskega reformatorja Calvina. Bonomo je ljubljanskega škofa Kacijanarja kmalu prepričal, da je Trubarja imenoval za kanonika. V novo službo je tako stopil leta 1542, znova v Ljubljani.
V Loki je bil torej bolj malo, upravljal jo je s pomočjo svojega namestnika – vikarja. Med 1530 in 1534 je verjetno živel v Laškem, večkrat pa je obiskal svojo faro v Loki. Znano je, da je bil proti gradnji cerkve na hribu nad Šmarčno in dodatne na Brunku.  

Pomemben vir podatkov:
OBSAVSKA STOLETJA: Zbornik o Loki pri Zidanem Mostu ob 800-letnici župnijske cerkve svete Helene

Poslovimo se od prijaznega ključarja in sprehodimo mimo gostišča Trubarjev hram, na katerem je spominska plošča, posvečena Primožu Trubarju, pa mimo kapelice iz leta 1732. Mimogrede še kritično ošvrknemo puste izložbe trgovine Mercator, ki pa jih za trenutek poživi odsev naše mimoidoče skupine. Spomnimo se še, da je v Loki bil župnik tudi Dragotin Ferdinand Ripšl, eden izmed očetov sodobnega slovenskega sadjarstva, pisatelj, pesnik in kronist, ki je Loko zaznamoval tudi tako, da je ustanovil čitalnico (1870). V sedanjih časih pa tu živita pesnik, pisatelj in prevajalec Alojz Rebula (1924) ter njegova žena, prav tako pisateljica in prevajalka, Zora Tavčar (1928). Njuna  hči Alenka Rebula (1954) – pesnica, pisateljica, psihoterapevtka se je rodila v Loki in živi v Italiji. Iz Loke izhaja tudi zgodovinar Janko Prunk in še mnogo drugih. 


Med tem razmišljanjem prehodimo Račico in se začnemo vračati proti Vrhovemu.
Ob prečkanju železniškega prehoda se razvije razprava o nezanesljivosti naprav in neprevidnosti nekaterih voznikov na teh prehodih, ker se je v zadnjem času zgodilo kar nekaj nesreč na takih mestih. 


Spet preko Save in, ker imamo še dovolj časa, gremo ob elektrarni do ribje steze pod njo, 




kukamo preko Save proti Šentjurju na Polju


potem pa se preko polja vrnemo na Vrhovo
Najprej se ustavimo na domu družine Pinosa, ki ima korenine v Furlaniji in te segajo v leto 1223. Na pradedka Giovanija spominja kapelica kot njegov spomenik pri Jankovi in Reginini hiši. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Zraven živi na vzorno obnovljeni domačiji Jankov brat. Na posnetku iz leta 1908 je mogoče lepo videti nekdanjo opekarno, okrog pa so bile jame, v katerih so kopali glino. Na takem področju so se razmnožile žabe, ki so jih domačini (»žabarji«) včasih lovili in prodajali žabje krake kot delikateso. Z zasutjem jam in izsušitvijo so žabe pregnali. Regina in Janko nas ne "pogostita" samo z zgodovino: tu je še domača viljamovka v družbi z jaegermeistrom, ogled dveh starodobnih avtomobilov, pa še sovica, ki je našla zavetje na bližnjem drevesu. Na našo željo nas popeljata tudi v domačo cerkev.


Domačini lepo skrbijo za cerkev svetega Martina, posebno Regina, ki jo čisti in neguje, še ena domačinka pa okusno ureja cvetlične aranžmaje. 


Regina se je ob vnukovem rojstvu (tehtal je samo 700 gramov) zaobljubila, da bo izvezla prte za vse štiri oltarje, če bo z njim vse v redu, in to je tudi napravila. Pri vzorcu grozdja z listi ji je pomagala Jankova sošolka, drugače pa je skrbno vezenje občudovanja vredno. V cerkvi hranijo tudi izvezen prt iz leta 1914. Kipe glavnega oltarja trenutno obnavljajo, vse je treba urejati v soglasju z Zavodom za spomeniško varstvo.  Mašo imajo vsako nedeljo, prizadevni duhovnik iz Radeč še posebno rad pride, ker je pri njih doma na Gorenjskem tudi cerkev svetega Martina. 



Glavni in oba stranska oltarja so baročni (17. stoletje). Baročni sta tudi kamnita prižnica in zakristijska omara. Bronasti zvon iz leta 1743 je vlil C. B. Schneider iz Celja. Prvotni romanski cerkvi, od katere je ohranjena še ladja, je bil okoli leta 1600 prizidan prezbiterij. Približno v istem času so dvignili tudi ladjo, obokali pa so jo šele v 18. stoletju, ko sta bila prizidana tudi zvonik in zakristija. V 70. letih dvajsetega stoletja so cerkev ponovno dvignili in naredili novo položnejšo streho.


Čas je za počitek in urejanje vtisov. To napravimo v Baru Branka ob toplih napitkih in okusnem bureku. Janko in Regina: prisrčna hvala za to zanimivo in bogato dopoldne, za vse duševne in telesne blagre!


Prehodili smo dobrih osem kilometrov in pol, tri ure rabili za pohod in oglede, porabili pa naj bi okrog tisoč kalorij. Upam, da res.

Video:



Ni komentarjev: