Sneži, sneži, sneži ... Nas sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica pa to nič ne moti: z dvema avtomobiloma se zapeljemo do prostora nad Konjskim, kjer lahko parkiramo,
potem pa uživamo v hoji med snežinkami proti Lazam.
V obori si ogledujemo jelenjad, ki se je umaknila na gozdni rob in pod grmovje, živali pa pogledujejo proti nam. Tu in tam je treba paziti na korak, ker je pod plastjo novozapadlega snega lahko ledena površina.
Vidimo samo bližnjo okolico, vse drugo je zavito v belo kopreno. Drevje krasijo bele obrobe, še posebno elegantne so smreke. Sneg duši zvoke okrog nas in včasih mimo vozeče avtomobile zaznamo šele zadnji trenutek.
Pred nami se že kaže cerkev svetega Primoža in blizu nje zapustimo cesto ter se napotimo preko polja. S težavo lovimo ravnotežje po ozki gazi, snežna odeja pa je tu res že visoka.
Še skozi gozd in smo pri našem "zavetišču" na Primožu, bolj natančno: na Češnjicah.
Foto: Vinko Šeško.
V kaminu veselo prasketa ogenj, po grlu steče nekaj močnega, potem pa še kuhano vino in navadno vino ... Vmes pa slasten ričet in
ob kavi pustni krofi. Vse menda tudi zaradi tega, ker je Vinko eno leto starejši. Da bi še dolgo časa lahko takole hodili s tabo, Vinko, in se prijetno družili!
Na poti nazaj še vedno sneži, tri iščemo svoje ravnotežje malo tudi po ledu na tleh, nekateri vozniki imajo pa kar težave povzpeti se proti Lazam. Naša dva avtomobila je treba najprej očistiti snega, v katerega sta se oblekla med našo odsotnostjo, potem pa nas oba Vinka varno pripeljeta domov.
Dve uri in pol smo uživali v teh zimski pravljici in prehodili okrog devet kilometrov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar