24. 03. 18

Šentrupert - 21. 3. 2018

18 ljudi šteje danes študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ki se zbira ob osmih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). Veseli smo, da je prišla spet Ljubica in, da mogoče dobimo novega člana Ivana. Danes je dan gozdov in poezije ter prvi pomladanski dan, zato takoj zapojemo: Zvončki in trobentice .... 


Za prevoz do Šentruperta rabimo pet avtomobilov in naš prvi postanek je v Slovenski vasi ob odcepu ceste za Šentrupert. Pred poslovno stavbo nam Boris pokaže vodnjak, ki ga je on raziskoval. Takole pripoveduje:

Vodnjak pripada hiši Slovenska vas 11, ki je bila zgrajena kot pristava nekdanjega gradu Rakovnik, in danes propada. Grad Rakovnik (začetki v 12. stoletju) je ležal v bližini gradu Dob (prvič omenjen v 14. stoletju), ki je bil leta 1942 požgan, po vojni pa porušen. Na tem mestu so zgradili kaznilnico Dob. Grad Rakovnik je bil požgan leta 1943, vidno je še nekaj razvalin. (Lado pokaže mesto nedaleč križišča, kjer stoji transformator.) Hiša Slovenska vas 11 je bila zgrajena konec 18. ali na prelomu 18. in 19. stoletja. Vsekakor je bila zgrajena že pred 1825.  To dokazuje franciscejski kataster iz 1825, na katerem je hiša že vrisana. Sedanjo podobo je dobila leta 1872. Vodnjak ob hiši bi lahko bil še iz časa gradnje hiše.

Zgornji del vodnjaka sestavlja šest kamnitih plošč, ki so zložene v obliki kroga. Vodnjak je globok okrog osem metrov (prvotno je bil verjetno še globji), voda v njem verjetno ni pitna, ker je v njej veliko odpadkov.

Blizu tu leži naselje Prelesje, kjer smo se v Pivnici As že večkrat odžejali z domačim pivom, planinci pa smo se že tudi sprehodili okoli nekdanje opekarne, od katere je ostal le še dimnik z veliko luknjo proti vrhu. Zanimivo je, da z ribniki v nekdanjih jamah, kjer so kopali glino, upravlja Ribiška družina Sevnica. NJihova okolica je lepo urejena, tako je nastal prijeten kotiček za oddih in sprehode v naravi.



Odpeljemo se naprej do Vesele Gore, kjer me vedno znova preseneti zanimiva osmerokotna oblika cerkve svetega Frančiška Ksaverija. Romarska cerkev je bila posvečena leta 1735, notranjost je bila prvotno v beli barvi, leta 1760 pa jo je Anton Tušek iz Škofje Loke poslikal predvsem s prizori iz življenja jezuitskega misijonarja Frančiška Ksaverija. To baročno poslikavo dopolnjuje še glavni oltar iz leta posvetitve. Veseli smo, da so glavna vrata odprta, od notranjosti nas sicer loči kovinska ograja, lahko pa si jo od daleč ogledamo. Ob tem se spomnemo tudi podobnih poslikav v kapeli cerkve svetega Lovrenca na Žabjeku. Sicer pa se je ta svetnik rodil na področju današnje Španije in živel od leta 1506 do 1552.

Avtomobile pustimo pred cerkvijo in gremo naprej peš. 


Na desni se nam odpira pogled na Šentrupert, od leta 2006 sedež samostojne občine z okrog tri tisoč prebivalci (sam kraj jih ima  okrog 300), ki leži sredi rodovitnega polja. V kraju stoji znamenita župnijska cerkev svetega Ruperta. Zgradili so jo v letih od 1415 do 1420 in je med največjimi gotskimi cerkvami v Sloveniji. Zavarovana je kot kulturni spomenik državnega pomena. Sveti Rupert je bil škof in misijonar frankovskega rodu, ki je živel nenavadno dolgo (620 - 717).
Zaradi naravnih bogastev je bilo to področje poseljeno že pred našim štetjem, našli so sledove železne dobe in iz časa Rimljanov. V zgodovini so tu gospodovali škofje iz Krke na Koroškem in Celjski grofje, zato ni čudno, da lahko najdemo ostanke treh gradov, zaradi statusa prafare pa tudi veliko mogočnih cerkva. 
Hodimo po markirani Steklasovi poti, ki vodi naokrog po občini: na Okrog, navzdol v Drago, navkreber v Nebesa, pa na Viher, nazadnje nazaj v Šentrupert. Teh dvajset kilometrov je najbolje prehoditi po delih, imenuje pa se pot po zgodovinarju Ivanu Steklasi (1846 – 1921). Najprej naše zanimanje vzbudi kapela Žalostne matere božje s križevim potom v obliki kapelic z začetkom v letu 1731. 


Na desni kmalu opazimo grad Škrljevo, ki propada. Omenjen je že leta 1043 in je bil povezan s škofijo Krka. V osnovi je to romanska zgradba z gotskimi in baročnimi elementi. Ime je grad dobil po čvrstem laporju, ki se lomi kot škrilje. Prvotno so tako imenovali tudi naselje.



Naselje, po katerem hodimo, se pa imenuje Ravnik, pot vodi delno tudi skozi gozd, ne sledimo pa oznakam proti grebenu vinorodnega Oplenka z ogrlico zidanic, ampak pot nadaljujemo po cesti. 



Ustavimo se ob hlodih, na katere postavimo nekaj dobrot, in uživamo ob pogledu na cerkev svete Barbare na Okrogu. Ta stoji na razglednem mestu, v osnovi je romanska, kasneje je dobila še nekaj gotskih in renesančnih elementov. Njen začetek sega v leta 1637, gradili pa so jo v več razdobjih. Pripovedujejo zgodbo o tem, kako naj bi jo gradili v istem času kot cerkev svetega Ruperta. Ker niso imeli dovolj orodja, so si ga po zraku podajali v krogu ob klicu: Kladivo okrog. Zato naj bi se kraj tako imenoval, tehnično pa to gotovo ne bi bilo mogoče, saj je zračna razdalja velika. Sveta Barbara (273 - 306) je bila devica in mučenka, ki je veliko pretrpela zaradi svoje pripadnosti veri, ubiti jo je hotel celo lastni oče. Pri nas velja med drugim tudi za zavetnico rudarjev (lokal v Krmelju): v okolici Šentruperta so res včasih kopali železovo rudo za livarno Dvor, še po drugi svetovni vojni pa tudi premog. 


Obrnemo se in vrnemo na Veselo Goro: v dobri uri smo prehodili okrog štiri kilometre. V zavetnih legah nas sobce prijetno boža, na odprtem pa veter zoprno osvežuje. Čudimo se mogočnim hišam okrog cerkve, pozorni smo na dolgo vinsko trto, ki se vije okrog ene izmed hiš, ne vemo pa, kaj je velika stavba blizu cerkve. Na strani o kulturni dediščini lahko preberemo:

Južno od cerkve stoji Barbova graščina, zgrajena leta 1768 za potrebe stalnega bivanja veselogorskih duhovnikov in premožnejših romarjev. Po ukinitvi romanj je leta 1825 prešla v posest družine Barbo, po drugi svetovni vojni pa je bila nacionalizirana. Leta 1974 so v njej uredili etnološko muzejsko zbirko, ki obsega več kot 600 primerkov kmečkega orodja ter spominsko sobo čebelarjev Petra Pavla Glavarja in Aleksandra Lunačka. Južno od graščine stoji litoželezni Marijin steber, tako imenovana Črna Marija, ki ga je dal postaviti Robert Barbo po srečni vrnitvi iz prve svetovne vojne.


Sprehodimo se še do Pogačnikovega litopunkturnega stebra, potem pa zapeljemo v Šentrupert. Ko se malo okrepimo z napitki iz lokala in dobrotami iz nahrbtnika, se odpravimo v Deželo kozolcev


Tu so od leta 2013 zbrali in postavili 19 tako imenovanih sušilnih naprav iz Mirnske doline. Danes je v muzeju še posebno živahno, saj tu poteka srečanje ob Mednarodnem dnevu gozdov pod naslovom Gozdovi za trajnost mesta. 


Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Pozdravijo nas župan, predstavniki Zavoda za gozdove in drugih udeleženih pri srečanju. Na koncu otvoritve ne razrežejo torte, ampak potico in to z lesenim nožem. Sprehodimo se med  kozolci: Zavodu za gozdove veter prevrača panoje, Hinko Celestina razstavlja lesene sklede iz 45 različnih vrst lesa (tudi iz brina in drena), Nejc Pižmoht ponuja prstane, zapestnice, uhane in metuljčke iz lesa; blizu Dušica Kunaver pripoveduje otrokom iz svoje nove knjige Čar lesa in gozda v zapisanih in nezapisanih rekih, 


Anton Lesnik pa ob ognju govori zgodbe gozda. Tu je še društvo za opazovanje narave Zelena steza z razstavo o 52 tednih v naravi, razstavljata tudi gozdarski in lesarski šoli iz Kočevja in Postojne in še bi kaj našli. Tudi Sevničanko Vilmo Mavrič Krisper z likovnimi izdelki na temo gozda in dreves. Ker je sploh ne poznamo, ji priporočimo, naj začne razstavljati tudi v Sevnici. 
Še bi uživali na razstavnem prostoru, pa nas preganja veter: organizatorji so znali pritisniti na gumb za sonce, veter pa so pozabili izključiti. Malo se pogrejemo s čajem, ki ga ponuja Zavod za gozdove - seveda pod kozolcem, potem pa se odpeljemo proti domu. Tokrat mimo pokopališča, na katerem poleg modernejše mrliške vežice opazimo tudi staro kapelo svetega Križa v gotskem slogu. Zgradili so jo leta 1859 kot grobnico beneške plemiške družine Barbo. Tam je tudi plošča z imeni okrog tristo padlih in pobitih domobrancev med in po vojni. Na pokopališču je tudi grob blaženega Lojzeta Grozdeta, njegove relikvije pa so leta 2011 prenesli v cerkev Matere božje na Zaplazu. Na tem pokopališču pokopavajo tudi zapornike, ki umrejo na Dobu in njihovih posmrtnih ostankov nihče ne prevzame. Najbolj znan med njimi je serijski morilec in posiljevalec Metod Trobec, ki je v zaporu na Dobu preživel kar 27 let in tam tudi napravil samomor. 
Bogato dopoldne smo preživeli!

Video:




Ni komentarjev: