Danes nas je 15 - tistih od študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica.
Na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) se ob osmih zjutraj veselimo koščkov jasnine med oblaki.
Napotimo se po cesti proti Lazam in kaj hitro se ogrejemo s hojo v hrib. Vmes opazujemo visok odrinjen sneg ob cesti, ledene sveče v strmini in smo navdušeni nad soncem.
S ceste se nam ponudi tudi lep razgled na Presko, ob kateri se spomnimo podjetne družine Hrovat, ki tu gospodari, pa tudi znanih pevcev Fantje s Preske.
Živali v obori se plaho skrivajo: ne samo pred nami, tudi pred vetrom, ki nas na Lazah pošteno osveži.
Kljub temu pa postojimo in v dolini iščemo podobo sevniškega gradu.
Po ravnem hodimo proti Dedni Gori,
vmes pa se čudimo oblikam napihanega snega ob drevesih,
občudujemo greben s Poganko,
grm pomladno razcvetelih mačic,
stara drevesa,
strnjeno vas Rogačice,
lovsko prežo, na mestu, kjer se stekajo lovišča petih lovskih družin ...
Na Dedna Goro se je treba malo spustiti, sicer pa stoji ob cesti venec zidanic in vmes kakšna stanovanjska hiša.
Pri Slapšakovi zidanici najdemo vrata, na katerih so podpisi beračev iz starih let, celo iz leta 1918, v prijetni uti pa si tudi malo privežemo dušo. Po krajši razpravi se zedinimo, da na jugovzhodu vidimo cerkev na Velikem Trnu, takoj pa smo prepričani, da je na jugu naselje Primož s cerkvijo.
Obrnemo se in vračamo do križišča proti Preski.
Presenečeni smo, na koliko drevesih se je sneg obdržal v nenavadnih oblikah: nekakšnih blazinah ali gnezdih.
Sonce nas lepo greje, ko hitimo mimo nekdanje gomile Pri zlatem teletu. Strokovnjaki predvidevajo, da so ti grobovi iz petega in šestega stoletja.
Zavijemo na del Preske Poganko, ki smo jo prej ogledovali s sosednjega grebena, potem pa se spustimo do Lukovca.
Cesta nas vodi po lepem bukovem gozdu, pod sabo pa lahko vidimo pešpot, po kateri smo že hodili.
Lukovec nas pričaka ožarjen s soncem in lepimi razgledi. Med kozolci in preko polja je treba, potem pa malo v hrib, mimo Zemljakove domačije, navzdol v dolino in strmo navzgor do Konjskega. Pri čebelnjaku nas preseneti število čebel, ki vnetejo letajo okoli, izkoriščajo sonce, sneg pa so "okrasile" z rumenimi iztrebki. Zdaj pa ni več daleč do avtomobilov, ki nas potrpežljivo čakajo, naše noge pa tudi že rabijo počitek.
V dobrih treh urah in pol smo prehodili 11,66 kilometra in izgubili naj bi 1336 kalorij.
Vsaj malo jih je treba nadomestiti s toplimi napitki v gostišču Felicijan na Radni. Pogovorimo se še o načrtih za naslednja dva tedna in se z lepimi vtisi vračamo domov.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar