Laško in Celje - 7. do 11. 9. 2020

S prijateljico Tilčko sva dobili ugodni rok za krajši oddih in porabo turističnih bonov: zdaj, ko so še daljši dnevi, vreme pa je bilo tudi prijetno, ravno prav toplo in brez padavin. Želeli sva sicer Dobrno, pa so nama ponujali možnosti šele konec oktobra ali v novembru, tudi v drugih zdraviliščih je bilo podobno. Končno sva našli možnost v Thermani Laško. Glede turističnih bonov se hotelirji obnašajo različno: nekateri ne komplicirajo in poračunajo nočitev z zajtrkom z boni, za drugo pa doplačaš. Res pa je tudi, da so mnogi cene, vsaj na začetku uveljavljanja, nesramno dvignili. Thermana ima pakete s polpenzioni in težko je bilo izvedeti, kako bodo obračunali bone. Na koncu je bilo tako, da so nama zaračunali paket za štiri dni skupaj za obe 536 evrov, vnovčili sva celotno vrednost bonov, ostalo pa doplačali. Všteta je bila tudi turistična taksa in prijavnina, soba pa je bila standardna dvoposteljna s televizorjem, sušilcem za lase, kopalnima plaščema ... v Hotelu Vrelec. Edino razgled je bil na Hotel Zdravilišče, bolje bi bilo na Savinjo.

Ponedeljek, 7. 9.

Tilčkin svak in njena sestra sta naju z avtomobilom udobno "dostavila" v Laško okrog treh popoldne (sobo lahko dobiš ob dveh, zadnji dan pa jo moraš izprazniti do enajstih), kjer je najprej na recepciji kar dolg postopek. Obrazec za uporabo bonov sva imeli izpolnjen že od doma, izpolniti je treba še vprašalnik s kupom vprašanj o zdravstvenem stanju tebe in tistih okrog tebe, potem ti pa izmerijo še temperaturo. Končno dobiš ključ, ni res: kartici za vstop v sobo. 

Tu pa: na televizorju pozdrav in dobrodošlica. Tega smo bili bolj navajeni kje v tujini, zdaj pa so tudi pri nas prevzeli to navado, če imajo možnost internega obveščanja.

V tem delu Thermane obnavljajo notranji bazen, gostom je na voljo zunanji z vhodom ob gostinskem lokalu. Oba dobro poznava, saj sva se včasih sem kar pogosto hodili kopat, 15 let, če se ne motim. Tuše in preoblačenje so malo improvizirali, voda pa je res topla (32 stopinj), okolje lepo zeleno, dovolj je ležalnikov, zraven je šank, da ne bi kdo od žeje umrl, pretirane gneče ni. Uživava v plavanju, potem pa se odpočijeva v sobi ob knjigah, ogledu nadaljevanke in klepetu.

Na večerjo kreneva kar na začetku ob šestih in si tudi za naprej rezervirava ta čas. Goste namreč razporedijo časovno tako, da se pri isti mizi ne mešajo. Sicer pa so na voljo trije glavni meniji in še kaj dodatnega. Predjed, dve vrsti juhe, glavna jed, posladek. V vrsti (po razkuževanju rok, z masko in medsebojno razdaljo) greš mimo pultov, kjer kuharji in kuharice strežejo želeno, 

nekaj natakarjev in natakaric pa pomaga zlasti tistim, ki bi težko prenesli hrano do svoje mize. Mogoče je menjati priloge v meniju, vedno te vprašajo, če je res dovolj, vse gre hitro in brez zapletov. Midve pa že prvi večer doživiva prijetno presenečenje: 

med natakarji je tudi Branko, ki ga obe poznava, on pa naju, saj je bil v osnovni šoli moj učenec. Ves čas se vrti okrog naju, sprašuje, če še kaj rabiva, nama ponuja še kaj dodatnega, razveseljuje z dobro voljo. Ima že lepo število službenih let, ampak še vedno je primer idealnega natakarja: vljuden, prijazen, hiter; mladostnega izgleda.

Po obilni in okusni večerji se odpraviva še na sprehod po parku vse do trgovine Spar, kjer v lokalu zraven posediva ob kozarčku refoška, potem pa kupiva še nekaj zaloge za v sobo. V mraku se vračava po romantično razsvetljeni okolici Thermane, bereva, jaz brskam po pametnem telefonu, dokler naju ne premaga spanec.

Torek, 8. 9.

Zbudim se ob običajni peti uri, si na telefonu ogledam nadaljevanko od preteklega večera, v Thermani imajo zanesljiv in hiter WiFi (brezžični prenos podatkov - kot je že v večini primerov v lokalih in ustanovah, brez vpisovanja gesla).

Glede zajtrka sva se zmenili za ob pol osmih. Ta poteka podobno kot večerja, izbira je zelo bogata, širokogrudno ti nalagajo na krožnik različne dobrote, napitek pa si sam natočiš na avtomatih: med različnimi vrstami kav je tudi prava, sokov pa tudi cela vrsta. Meni je zelo všeč, da je pri večerji in zajtrku na izbiro veliko sadja, sploh se mi priljubijo slive.

Po zajtrku malo počivava ob knjigah, umakneva se pa v kotiček na hodniku, da sobarica lahko v miru pospravi sobo. Kot je že običajno v malo boljših hotelih, ti brisače menjajo vsak dan, če jih odvržeš na tla.

Ob devetih sledi raziskovanje Laškega: najprej skozi razkošen nasad zelenja do Hotela Park Thermana in novega kopališča, ki ga odpirajo ob pol desetih, tistega ob najinem hotelu pa ob desetih. Pravico do brezplačnega kopanja imava v obeh. 

V velikem kompleksu pod kupolo in tudi zunaj je mogoče uživati že deset let, 

blizu pa je veliko kolo, ki spominja na prvo žarnico z elektriko, proizvedeno na vodni pogon. 

Hotel ima lepo urejeno avlo, v kateri je trenutno tudi slikarska razstava. 

V obeh hotelih je tudi zastonjski pitnik termalne vode.

Z mosta preko Savinje pa je lep razgled na vse tri hotele.

V parku ob Savinji, ki ga krasijo moderne skulpture, 

so uredili predstavitev čebelarske dediščine z zanimivim kvizom, zraven pa je nasad medonosnih rastlin. Mogoče je postati na energijskih točkah, 

se razgibati v Senior vadbenem parku ali fitnesu na prostem, se preizkusiti v hoji na dva kilometra ali preprosto posedeti na kateri izmed klopic pod mogočnimi drevesi. Otroci pa se lahko poveselijo v lesenem gradu in igralih ob njem. 

Z brega Savinje se odpira lep pogled na drugo stran - na lepo, s cvetjem urejeno brežino 

in lesenim mostom, ki je ponoči bogato razsvetljen. Zadaj stari del mesta z značilnim zvonikom nadžupnijske cerkve svetega Martina, ki ima romansko osnovo iz konca 12 ali začetka 13. stoletja. Nad njim pa grad Tabor in piramidasti hrib Hum z nadmorsko višino 583 metrov. 

Nasproti mosta se baha obnovljeni Hotel Špica, nekdanji lokal ob Savinji pa bo v prihodnosti kavarna in slaščičarna. 

Most krasijo razkošne piramide iz cvetja, pogled z njega na Laško je pa še posebno lep. 

Od nekdanjega Hotela Savinja je ostala samo še Pivnica Savinja, v zgradbi pa je tudi Soba pobega. Na terasi pod drevesi si privoščiva kavo. 

Tudi občinska stavba se lahko pohvali z bogatim cvetjem na oknih in lepo urejenim dvoriščem.

Po povratku v sobo se okrepčava ob prigrizku iz domačih zalog, potem pa plavanje, večerja, sprehod po parku ...

Sreda, 9. 9.

Po bogatem zajtrku in počitku se odločiva za obisk Celja z vlakom, 

ki vozi vsako uro, obe pa imava tudi zastonjski karti. 

Med Železniško postajo Celje in Hotelom Evropa so tokrat izkoristili prostor za predstavitev svojih nogometašev, na katere so res lahko ponosni. Terasa Užitkarne Beli vol je zasedena, zato sedeva h kavi v notranjih prostorih z mizami, stoli in kavči najrazličnejših oblik, police pa so polne knjig. Obisk tržnice je vedno zanimiv: sprehodiva se med stojnicami, Tilčka pa se kupi natikače.

Bliža se poldne, zato nama v Okrepčevalnici Peron (Hochkraut) na Železniški postaji Celje zadiši malica v obliki slastnega pasulja s prekajenim mesom. Sicer skuhajo vsak dan dve različni malici (5,30 ali 5 evrov), vedno pa je mogoče dobiti tudi vampe in dunajski zrezek. Škoda, da zapirajo že ob dveh.

Potem pa: kopanje, počitek, večerja, sprehod.

Četrtek, 10. 9. 

Danes je na vrsti sprehod v smeri Rečice: podhod pod železniško progo 

in ob lepo obnovljenih stavbah Doma starejših. Med stanovanjskimi bloki je še dovolj zelenja in prostora za otroško igro, tu pa se začne tudi planinska pot na Šmohor. Pri trgovini nama zadiši kava, potem pa se skozi park in preko mosta sprehodiva spet v stari del mesta. 

Tokrat je Pivnica Savinja, ki domuje v zgradbi, kjer se je leta 1825 začelo pivovarstvo v Laškem, zanimivo okrašena s fotografijami jedi na slikarskih stojalih, postavljenih po terasi, poleg tistih na ograji. Seveda naročiva pivo: mešano svetlo in temno, kar dolgo pa čakava na pečena reberca, ker jih sproti pečejo. 

Na leseni deski jih servirajo in na maščobnem papirju, ki je potiskan s starinskimi napisi, pečen krompirček pa na maščobnem papirju položijo v bakreno skledico. Privlačno na pogled in okusno, čeprav nisem ravno ljubiteljica mesa, ki ga marinirajo tako, da ima sladkast okus. Cena s pijačo okrog 10 evrov.

Popoldne odideva na kopanje v Hotel Park Thermana, kjer je veliko prostora za plavanje v mirni vodi, pa v hitri reki, včasih na določenem mestu sprožijo valove, lahko uživaš v masažah, treh velikih brbotalnikih, Kneippovi kopeli, za otroke so uredili posebni kotiček, za mlade in mlade po srcu je tu še tobogan ... Tudi za lačne in žejne je dobro poskrbljeno: šank s pijačami, v nadstropju pa samopostrežna restavracija - oboje dostopno kar v kopalkah. Zunaj še dva bazena, kotiček za otroke, velik tobogan in vodna drča; prvi bazen je kopalcem dostopen tudi pozimi. Ni pretirane gneče, zato res uživava v plavanju, razgibavanju in masažah.

Zadnja večerja, sprehod, branje ...

Petek, 11. 9.

Po okusnem zajtrku pakirava, jaz pa ob pol desetih skočim še enkrat plavat v Hotel Park Thermana. Tokrat je obiskovalcev nekaj več, ker imajo osnovnošolci in osnovnošolke program plavanja, ampak medtem, ko se oni preoblačijo in organizirajo, jaz svoje runde že odplavam. Sobo zapustiva ob pol enajstih, čeprav bi jo imeli pravico uporabljati do enajstih, vendar naju že čaka prevoz domov.

S prijaznim natakarjem Brankom sva se sicer poslovili že pri zajtrku, slučajno pa je pred vhodom tudi pri odhodu in se za slovo še slikamo. Kava in klepet na terasi, potem pa v Sevnico, kamor pridemo natančno ob dvanajstih.

KRATKO - A SLADKO!

Zgodovina Laškega.

Več posnetkov
Video: