5. 09. 20

Slatna: Lepena in Krnsko jezero - 26. 8. 2020

Navsezgodaj nekaj lepo diši: saj vsako jutro zadiši po kavi, ampak danes je še nekaj drugega. Za zajtrk imamo jajčka z mlinci: izdatno, pa saj bo tudi dan naporen. Spet se zapeljemo preko meje, pred Trbižem (Tarvisio) zavijemo proti Rablju (Cave del Predil), potem pa pri Rabeljskem jezeru (Lago del Predil) proti prelazu Predel (Predil). Ob spustu proti naselju Strmec in naprej proti Logu pod Mangartom še nekaj urejajo na cesti in nekajkrat se moramo ustaviti pred semaforji. Zavijemo v Lepeno, se peljemo do konca doline 


Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
in parkiramo pred Domom v Lepeni, ki mene spominja na vojaško postojanko, kar je včasih tudi bila. Dve uri nam obetajo do Planinskega doma pri Krnskih jezerih, še dodatne pol ure pa do Krnskega jezera. Ta hitri se odpravijo naprej, ostali počasi napredujemo za njimi. 




Saj pot tehnično ni zahtevna: vije se sem ter tja po gozdu in se počasi dviga, ponekod je prav široka, včasih pa se srednje veliko kamenje nekam čudno mota pod nogami. Tu in tam nas pozdravljajo ciklame, nekaj je tudi preobjed. 


Občasno se odpre pogled v dolino, prečkamo pa tudi traso tovorne žičnice. 



Od njene zgornje postaje se pot zravna, ob njej je zanimiv merilnik snega, 


kmalu pa smo pri odcepu za Babo in Planinski dom. Ostali se odločijo, da gredo direktno do Krnskega jezera, meni pa glede energije že "lučka sveti" 


in zavijem proti Domu. Tu je še nekaj naših vandrovcev in vandrovk: malicamo, pijemo kavo, potem pa se odpravimo mimo hlevov proti jezeru, ki leži na višini skoraj 1400 metrov. Veliko je slabih šest hektarov, dolgo 380 metrov, največja širina: 150 metrov, njegova največja globina pa je 16 ali 18 metrov. Tu živi okrog 40 vrst rastlin in 24 vrst živali, življenje pa je ogroženo zaradi kopalcev in umetno naseljeni rib. In zakaj pogosto piše "Krnska jezera"? Ker je v bližini še Dupeljsko jezero in na drugi strani Krna jezero v Lužnici.



Med kravami ob poti je letos tudi prisrčen osliček, pot pa nam krasijo košate preobjede. Krn se zavija v oblake, na poti pa še vedno sije sonce. 


Meni se ne da vzpenjati do Vinkove koče, zato uživam pri balvanih na koncu jezera, spet malicam, 




odkrivam cvetje in zelenje ter se zabavam ob pogovorih družin in parov, ki prihajajo mimo.

Ko se ostali vrnejo (nekateri celo s Krna - 2244 metrov), se vračamo po poti prihoda, 

Fotografija z aparatom Vinka Šeška.
vmes pa še osvežimo pri Domu. 


Navzdol je treba še bolj paziti na korak, čeprav je pot v glavnem suha.

V Bovcu se oglasimo v trgovini, potem pa se vračamo spet preko Predela. V Slatni pa večerja, na hitro nekaj rund kart in spanje.

Video:






Ni komentarjev: