6. 09. 20

Celje drugič - 2. 9. 2020

Napovedan je lep sončen dan, torej na pot: z vlakom do Zidanega Mosta, prestop na avtobus do Laškega (v Rimskih Toplicah še vedno delajo), potem pa z vlakom do Celja.


Od Železniške postaje Celje se napotim nazaj v smeri Laškega, posnamem vodomete na krožišču in za njimi cilj mojega pohoda: Miklavški ali Miklavžev hrib (294 metrov nadmorske višine). Kažipot obljublja pol ure hoje. Prečkam most, na katerem še vedno lepo cvetijo rože, zavijem na desno ob Savinji, mimo samostanskih stopnic (mimo samostana menda tudi pelje ena pot), 


potem pa na Maistrovo ulico, ki je zelo dolga in razvejana: med drugim sega vse do cerkve na Miklavškem hribu. 




Markacije me usmerijo levo po stopnicah mimo vodohrama, potem pa se pot lepo dviga: malo v hrib, pa spet bolj položno. Lepo je vzdrževana, na križpotjih pa stojijo lični smerokazi. Eden njih mi kaže na levo proti razglednemu stolpu






s katerega je res lep pogled na Celje in okolico. Na žalost me spremlja "pesem" kosilnice, ampak, kaj hočemo: izkoristiti je pač treba lepo vreme za košnjo. 


Do cerkve je od stolpa le streljaj. Pozabite na kakšno bližnjico: domačini verjetno ne marajo prehodov in sprehodov preko svoji dvorišč. Treba je nazaj na križišče in od tam nadaljevati pot do cerkve svetega Miklavža



Prvotna stavba je bila postavljena okrog leta 1400, a je doživela več predelav (v 17. stoletju, notranjost pa leta 1931), tako, da njena prvotna podoba ni ohranjena. Danes je znana predvsem po treh zlatih oltarjih, ki so posvečeni svetemu Miklavžu, svetemu Roku in svetemu Urbanu. Predel okoli Miklavškega hriba velja za prvo stalno poselitev v okolici Celja. 


Od cerkve se odpre pogled proti Polulam.

Kažipot proti Mestnemu parku stoji pod cerkvijo in kaže v gozd, jaz pa krenem kar po cesti in se pešpoti na levo v gozd priključim malo kasneje. 




Treba je paziti na bolj strmih predelih, sicer pa je človek mimogrede spet v dolini. Odločim se, da bom ob cesti šla do Meškovega studenca, tam prečkam Savinjo po lepo okrašenem mostu 


in potem desno pod platanami ob Savinji


Pri jezu me premami lokal Sladki Toni, da počivam ob okusni kavici. 



Malo naprej se čudim arhitektom, ki so se malo igračkali z Domom upokojencev, predvsem pa s sosednjo stanovanjsko stavbo.


Mogočna zgradba Mestne občine Celje (Narodni dom) me očara predvsem v prednovoletnem času, lepa pa je tudi v poletni obleki.

Pri muzejih mi v Celju manjka še obisk Muzeja novejše zgodovine in zanj se odločim danes. 


Stavba, ki je ni mogoče spregledati, je bila v 17. stoletju last različnih plemiških družin, od leta 1830 do 1953 je bil v njej mestni magistrat, od takrat pa muzej. Vstopnina za upokojence dva evra in pol, za druge odrasle pet, za otroke pa dva evra. Prijazna uslužbenka mi razloži, katere razstave so na ogled in pri občasni razstavi Za domovino z rockom naprej! podvomi, če me bo zanimala. Halo! Seveda me! 


Res zanimiva postavitev o rocku 1960 - 1991 v obliki štirih odrov: mali, veliki, politični, zaodrje. Postavili so inštrumente, predstavili oblačila, osebne predmete glasbenikov, plošče, kasete, na ogled sta dva filma ... Človek lahko prepoznava stvari, se jih spominja, postane malo nostalgičen.


V prvem nadstropju se najprej napotim v Otroški muzej Hermanov brlog, ki je edini take vrste v Sloveniji. Še mladi po srcu se prijetno počutimo med več kot 400 igračami iz različnih časovnih obdobij, kaj šele otroci. Tem so namenjeni tudi kotički za raziskovanje in ustvarjanje, trenutno pa tudi občasna razstava Več kot barve.

Na drugi strani tega nadstropja pa novo presenečenje: stalna razstava Živeti v Celju o Celju in Celjanih v 20. stoletju. 


Sprehodim se po skrbno pripravljeni ulici obrtnikov s starinsko opremljenimi lokali, tu je tudi stara lekarna, pa soba meščanskega stanovanja. Obdobje druge svetovne vojne je predstavljeno kar delu železniškega vagona. Ko stopim v mračen prostor, se zasvetijo luči, oglasijo se zvoki, sredi ptostora se na posebnem mehanizmu vrti kolo z navedbo ključnih dogodkov v zvezi z industrijo v Celju. 


Najbolj pa me je pritegnil del Dnevnik treh generacij: dnevniške zapise v značilnem slogu tistega časa in osebnim doživljanjem dogodkov dopolnjujejo v vitrinah razstavljeni dokumenti in predmeti. Krasna ideja in domiselna izvedba!

Sprehod po mestnih ulicah je res užitek: 


razveseli me posrečeno poimenovanje koles za izposojo: KolesCE



vedno znova pa tudi hortikulturna ureditev mesta: balkoni, terase lokalov, nasadi na ulicah. Največje presenečenje me pa čaka na Mariborski cesti pred Hotelom Celeia: 


v dolžini sto metrov in čez na obeh straneh na dveh nivojih na gosto zabojčki z bujno cvetočimi rožami. Neverjetno! Kar nisem se mogla nagledati tega lepega prizora.

Če si že v Celju, je treba malo pokukati tudi v trgovine


Imela sem srečo: v bogato založeni trgovini s šporno opremo sem dobila moj preizkušeni model gojzerjev. In nič dražji niso bili, kot pri zadnjem nakupu pred časom.

Še topel napitek iz avtomata na Železniški postaji Celje, malo reševanja križank ob čakanju na vlak in domov s prijetnim občutkom o lepo in koristno preživetim dnevom. Še prestopati je bilo treba na povratku samo v Zidanem Mostu.

Video:









Ni komentarjev: